samozaložba, 2021

Kjer se sodobna memerska internetna glasba sreča z ameriško industrijo glasbenega izobraževanja, tam najdemo zasedbo Sungazer. V osnovi gre za projekt youtuberjev Shawna Crowderja in Adama Neelyja z dodano ekipo newyorških glasbenikov mlajše generacije, s katerimi ustvarjalca redno sodelujeta že več let. Od njune prve izdaje je minilo že sedem let, vendar sta šele po štirih EP-jih postregla s svojim prvim dolgometražcem, ki nosi naslov Perihelion. 

Za razumevanje albuma je nujno izpostaviti tehnični nivo in teoretično ozadje glasbenikov. Gre za jazziste, alumne Berkleeja in New School, kar pomeni, da lahko igrajo praktično kar koli. Končni cilj mašinerije ameriškega glasbenega izobraževanja je izvežbati generacije vrhunskih glasbenikov na svetovni ravni. Brez dvoma je to privilegij, ki si ga ne more privoščiti vsak, in tudi nobenega poroštva ni, da bodo glasbeniki po končanem šolanju in več deset tisoč dolarjih pridelanega dolga dobili redno zaposlitev. Tako je recimo Adam Neely v duhu oportunizma poznega milenijstva poleg igranja na podzemnih postajah in v kavarnicah ter priložnostnih špilov svoj čas vlagal v YouTube, kar se mu je več kot očitno obrestovalo. S približno 1,5 milijona sledilcev ima enega največjih kanalov, ki se primarno ukvarjajo z glasbeno teorijo. 

Na njem redno objavlja koncepte, ki jih raziskuje v svoji glasbi, in jih pogosto analizira kar v lastnih kompozicijah. To je odlična marketinška poteza, saj komad z albuma tako približa širokemu občinstvu, ki prej v njem morda ni slišalo nič posebnega. Neelyju uspe z učinkovito demonstracijo in unikatno karizmatično osebnostjo jasno razložiti tudi precej kompleksne glasbene koncepte, kar se odlično ujame s populacijo amaterskih glasbenikov, ki s pomočjo takšnih vsebin krpajo luknje v svojem teoretičnem znanju. S tem postane sam svoj apologet in kritik, zanimiv za večje, zvestejše in veliko bolj specifično občinstvo, kot bi ga lahko pridobil z recenzijo v kakšnem mediju. Poleg glasbene vsebine pa je Neelyjev kanal z različnimi memi tudi poln referenc na nenehno spreminjajočo se internetno kulturo.

Glede na vse do zdaj povedano ni težko razvozlati zvočne kode albuma Perihelion. Njegova vsebina je pravzaprav Unheimliche. Osrednji del definirajo sintetizatorji, ki so skupaj s specifičnim načinom bobnanja zaslužni za povezavo z fusion glasbo 80. let. Toda kot protiutež so jim postavljeni autotunani in razrezani vokali, kar glasbo prevesi na stran lo-fija ali vaporwava, kot recimo slišimo v komadu Cytherean ali pa v pobeljeni funk Thicc in djent v skladbi Perihelion. 

Sungazer postrežeta s potpurijem žanrov, med katerimi sta nenehno razpeta. Ti zvočno imitirajo drug drugega ali se prekrivajo, obenem pa so preobraženi v samonanašalen meme, iz česar izhaja občutek Unheimliche. Žanrski kolaž je možno razumeti tudi kot izhajajoč neposredno iz internetne kulture, v katero sta vpeta in ki že zgolj zaradi ustvarjanja vedno nove relevantne vsebine zagotovo vpliva tudi na njuno glasbeno ustvarjanje. Podobno lahko recimo opazimo pri Samu Gendlu ali zasedbi KNOWER, ki izhaja s sorodne scene, le da v jazz meša predvsem drum’n’bass elemente. 

Perihelion je resen izdelek ustvarjalcev, ki se jemljejo resno. Čeprav konceptualno temelji predvsem na zvočnosti, ki izhaja iz estetike začetka tega desetletja, se izdaja že zaradi osebnosti svojih ustvarjalcev bori za svoj smisel. Ne le, da ustvarjalca stojita za svojimi eksperimenti, temveč tudi ponujata možnost, da se iz njih vsakdo uči. Po drugi strani pa zaradi svoje zgolj zvočne utemeljitve tvegata, da bo album čez čas, ko se bo zamenjala generacija, povsem irelevanten. Ustvarjalca s svojima YouTube kanaloma nedvomno puščata dovolj velik pečat na glasbeni skupnosti, da ne bi potrebovala albuma za dokazovanje svojih sposobnosti. To kljub vsemu počneta, vendar pa to Perihelionu na žalost ne prinaša nobene dodane vrednosti.