Sutekh Hexen: Sutekh Hexen

Cyclic Law/Sentient Ruin Laboratories, 2019

Tokrat Tolpo bumov mistično barvamo s počrnjenim hrupom. Osredotočili se bomo na bend, ki ustvarja ritualno glasbo, a te ne moremo posplošiti oziroma strniti pod jasno žanrsko oznako. Poslušali bomo dvojec Sutekh Hexen iz kalifornijskega Oaklanda oziroma njuno istoimensko ploščo, ki je izšla v sodelovanju dveh založb Sentinent Ruin Laboratories in Cyclic Law.

Sutekh Hexen je bend, ki se je na sceni pojavil leta 2010 s serijo demo posnetkov, konec leta 2011 pa je nato izdal ploščo Luciform, s katero se je zelo dobro pozicionirali na podzemni sceni, doživel ogromno dobrih recenzij in vzbudil pozornost različnih scen, zaradi razmeroma inovativnega koncepta ustvarjanja glasbe je namreč pod isto streho združil ljubitelje blackmetala, drona in nojza. Njihove prve izdaje so bile usmerjene v lovljenje nekakšnega surovega blackmetalskega zvoka z dodano platjo harsh nojza - pa tudi tipične atmosferične dronovske pasaže so v njihovi glasbi prisotne že od samega začetka. Sutekh Hexen so v začetnem obdobju, od leta 2010 do 2012, izdali ogromno materiala - dolgometražnih albumov, EP-jev, kompilacij, veliko tudi v sodelovanjih. Pozneje se je znotraj benda zgodil spor med posameznimi člani, s tem pa se je zmanjšala tudi količina njihovih novih izdaj. Bend je v času delovanja zamenjal več članov in pravzaprav ni popolnoma jasno, koliko posameznikov oziroma kdo sploh danes sestavlja zasedbo. Če prav razumemo, je bend večino časa deloval kot dvojec z različnimi dodanimi glasbeniki, ki so zasedbo dopolnili predvsem ob nastopih v živo.

Plošča v tokratni Tolpi bumov nam torej ponudi bend, ki ima za sabo že obsežen opus glasbenih izdaj in številna sodelovanja. Gre za dinamičen album, skladbe na njem so zelo raznovrstne. Seveda v celoti prevladuje nekakšen blackmetalski etos, ki ga jasno zaznamo tako ob bendovih masivnih hrupnih ekscesih, kot tudi v tistih bolj minimalističnih, tišjih delih. Plošča deluje kot nekakšen kolaž, ki nima prave funkcije in forme, z izjemo tega, da je kaotičen in nepredvidljiv. Vendar ravno ta nepredvidljivost plošči vlije dodano vrednost, bend namreč ves čas premetava žanrske vplive iz skladbe v skladbo pa tudi znotraj samih skladb.

Vrhunce seveda doživimo z za bend najbolj tipičnimi komadi, kot so na primer Descent, E Siel Enna Lehcim in Torrential. V teh je prisoten tisti bendov tipični kitarski zvok, ki je izjemno hrupen, celo toliko, da se pojavi dvom v to, ali gre sploh za kitare ali so to dejansko kake močno distorzirane klaviature. Bobni na plošči so elektronski in ob vsem bobnenju niti ni nujno, da jih dejansko slišimo, lahko si jih le predstavljamo, njihovo mesto je jasno. Vokali so skozi celoto plošče monotoni, ves čas delujejo enako, kot distorzirano kričanje zunaj ritma, na trenutke pa glasovi delujejo tudi kot recital. Vendar slišimo tudi drugačne skladbe in prijeme. V skladbah, v katerih so programirani bobni zelo plastični in udarni denimo ujamemo bendovo sramežljivo tendenco k industrialnemu hrupu. Na plošči slišimo tudi veliko dronerskih kitar, ki spominjajo na izraz zasedbe Sunn 0))). V najbolj mirnih segmentih bend uporabi terenske posnetke, ki vzbudijo nekatere najmočnejše ritualne momente na plošči, ves čas pa nekje v ozadju slišimo tudi nekakšno šumenje ali pritajeno kričanje, kar naredi splošno vzdušje plošče precej srhljivo.

Plošča kot celota deluje izrazito dobro, ne gre namreč zgolj za en monoliten kos hrupa, vse skupaj premore veliko dinamike in elementov presenečenja. Brez dvoma pa je to plošča, ki jo moramo poslušati na visoki glasnosti in biti moramo mentalno pripravljeni ter odprti za trpinčenje sluha in uma. Sutekh Hexen nikakor ni bend za vsak dan ali katerokoli priložnost. Nameniti jim moramo posvečen čas - prav zato, ker je njihov namen poslušalca potisniti v črno luknjo hrupa. Dejansko je bend že po osnovnem konceptu izrazito ritualističen in kot takega ga moramo tudi uživati oziroma razumeti. 

https://www.sutekhhexen.org/
https://www.metal-archives.com/bands/Sutekh_Hexen/3540321344