PMGJazz, Inverted Spectrum Records, 2024 

»Everything was as it had been a minute ago, except for a sense of general suspension, as of things holding themselves in stillness, not daring to breathe,« je zapisano pod običajno nenaslovljeno sliko, ki jo je leta 1990 osnoval avstrijsko-izraelski slikarski duo Markus Muntean/Adi Rosenblum. Pogled na delo odpira pretanjeno situacijo: tri na videz melanholične figure motrijo opazovalca, se pravi nas, v nekem nedorečeno napetem, toda vendarle globoko indiferentnem pričakovanju. Kot da bi jih pri nečem zmotili, jih ujeli v trenutku presenečenja, v hipnem zastoju diha. Ključen moment slike je prav občutek, da v naslikan prizor kot gledalci nepričakovano vdiramo in v resnici sami napenjamo vsespološno občutje, avro dela. Še bolj ključen pa se zdi trenutek, ko uvidimo očitno neprizadetost na obličjih in v držah navzočih figur – ujet je trenutek napetosti, pričakovanja, zatišja pred nevihto in hkrati slutnja, da je zamrznjenim figuram za nevihto v zadnji instanci precej vseeno, oziroma še natančneje, da se v pričakovanju njenega gotovega razdejanja počutijo povsem nemočne. 

Pričujočo sliko in njeno simbolno igro si je kot punkt navdiha izbrala makedonska, pretežno jazzovska grupacija Svetlost, ko je pripravljala material za v začetku letošnjega junija izdano ploščo Everything Was as It Had Been a Minute Ago. Plošča je izšla v kombinatorični založniški akciji makedonske PMGJazz – Svetlost so tu praktično že »hišni« bend – in madžarsko-turške Inverted Spectrum Records, v osnovi pa predstavlja pričujoči bend v, sicer svojski, toda izrecno premočrtni glasbeni podobi.

Tenkočutnost za bolj radikalno početje se na tej plošči vidno porazgubi, zdi se, da v prvi vrsti zavoljo konceptualne ali »programske« niti v osrčju. Svetlost so v preteklosti namreč uspeli priigrati nekaj, predvsem bistveno drznejše in kreativnejše godbe, v oči denimo še najbolj bode izjemna kombinacija z Odron Ritual Orchestra v slogu gromko-gibkih prostojazzovskih »big bendov« iz sedemdesetih in pa pronicljiva Jazz (to the working class), na kateri so odločno pokazali suverenost v bolj intimističnih svobodnjaških igrah. Programsko osrčje Everything Was as It Had Been a Minute Ago se logično veže z uvodoma omenjeno sliko in njeno pretkano igro napetosti in pričakovanja, a sta hkrati na dlani tudi – sicer resda nekoliko medla – aktualizacija in poskus uglasbljenja afektov ob političnih, gospodarskih, pa tudi povsem osebnih turbulencah v preteklih petih letih, torej od snemanja prejšnje plošče Six Years. 

Slednje se v glasbenem smislu udejanji predvsem v občutku nekakšne glasbene nujnosti, v neposrednosti podajanja in generalni mračnosti, ki se v celostnem toku zlije v fatalnost in splošno ontološko črnino. Podobno kot je s figurami na sliki, je z bendom na pričujočem albumu: v zraku sta več kot očitni napetost in nejevolja, muzika je v uvodnih dveh skladbah žilava, v ritmiki zategnjena in ostra, kar pa v naslednjih dveh štilkih spolzi v širino, v neke vrste ritualistično formo in dokončno razlitje prej omenjene mračnosti. Prvinski zagon in volja se zrušita in naenkrat bredemo po njunih ruševinah in se že skoraj perverzno vdajamo bojazni politične nemoči ob jalovem bolehanju sveta in Družbe v njem. Ta narativni in tematski tok je nekaj, za kar se v tem primeru žal prej zdi, da bend omejuje, kot pa karkoli drugega. Pa ne zato, ker bi bilo žalovanje, jezno ječanje ob slutnji nemoči nelegitimno. Motrenje smrti in destrukcije pač nujno vodi v pogubo, če hkrati ne uspemo slaviti in zavzeto bodriti življenja, kreacije, ki bo v določenem trenutku preprosto morala prerasti na videz morda res nezlomljivo temačno usodo. 

Sklenjena godba, ki jo na pričujoči plošči proizvajajo Ninoslav Spirovski s klarinetom in tenorskim saksofonom, Deni Omeragić z baritonsko kitaro, basom, običajno električno kitaro in raznimi elektronskimi vložki ter Kristijan Novkovski za bobni, je tematsko in slogovno vsekakor dobro pretehtana. Po osnovni konstituciji se muzika nagiba k sodobnim jazzovsko-rockerskim prelivom, predvsem tistim, ki vztrajajo na pretežno sklenjenih groovih in saksofonu kot primarnem melodičnem ravnatelju – Britanci Ill Considered, še zlasti v najnovejši podobi, so recimo eklatanten primer tovrstnega početja. Spirovski ima tu torej veliko prostora – njegov ton je sicer bohoten, poln in zgledno samozavesten, a za takšen glasbeni kontekst vendarle večkrat nekoliko premalo drzen. Zvečine ga sorazmerno udobno lomasti v sredinskem razponu svojega tenorja, brez radikalnejših punktov in/ali postopov kreativnejše narave, za katere se je v preteklosti izkazalo, da jih vsekakor nosi v rokavu in se tu očitno porazgubijo v nekoliko zaletavi želji po direktnosti.

Sicer nimamo nič proti tovrstni, načelni neposrednosti, a v tem primeru pač ne pusti dolgoročnega vtisa. Šus je tam, butne nas, toda nogavice ostanejo. Občudovati gre že omenjeno sklenjenost, prizemljenost in muzikalno ujetost benda, a tovrstna, rifovsko orientirana igra s saksofonskim jadranjem počez je nekaj, kar smo slišali že neštetokrat, in tako nekaj, kar hitro pade v vodo sredinske predvidljivosti. Everything Was as It Had Been a Minute Ago je solidna plošča, ki utegne pritegniti privržence težjih rifovskih, nojzersko-pankerskih in vobče darkerskih muzik in nekoliko razočarati poslušalce, ki so bend vzljubili v širših, bolj eksplicitno raziskovalnih trenutkih. 

Ne glede na vse pa vera v bend ostaja. Potenciala je ogromno in ne dvomimo, da zadeva v živo zveni izvrstno. Ko bi le prihodnjič bilo nekoliko ... svetleje.