DaCapo, 2022

Včasih je treba za prodornejšo silo glasbene učinkovitosti stopiti korak nazaj, se previdno naravnati, suspendirati kakšen trenutek gromke gromozanskosti in podleči subtilnejšim kontradikcijam. Podleči suspenzu. Tistim krhkim, a neznosno učinkovitim intervalom glasnega in tihega, robustnega in rahločutnega, vsemogočnega in lomljivega. Natanko takšnemu principu so zaprisegli SVIN na najnovejši plošči ELEGI – naša naloga pa je, da presodimo, v kolikšni meri so s poskusom prepričljivi.

SVIN je danski trio, ki že dobro desetletje galopira v svojem slogu temperamentne, drzne, nekateri bi rekli avantgardne rokovske muzike. Vsekakor ne gre za polnokrvni težko-kitarski izraz, četudi so bili bendovi začetki precej enolično nojz-rokerski z razmeroma svobodnjaško kompozicijsko hrbtenico. Zadnja leta so namreč začeli obhajati nojz-rokerski kanon z vedno večjimi koraki. Zdelo se je, da se na ploščah, kot sta Missionær in Virgin Cuts, skušajo na novo izklesati, predvsem skozi izrazit zvočni in stilski eklekticizem. Instrumentacijo so mestoma temeljito elektrificirali, jo drugič oplemenitili z orkestralnimi glasbili in si v glavnem prizadevali razviti izrabljeno nojz-rokersko podobo, ne da bi ostali brez njene inherentne izzivalnosti. Vse to gre vsekakor že samo po sebi spodbujati, vendar ob soočenju z nekoliko neposrečenimi rezultati si je v isti meri treba začeti postavljati vprašanja.

Prevečkrat je bil vtis tak, da SVIN v prenasičeni instrumentaciji izgubljajo na svojskosti. Zagotovo so imeli svoje svetle trenutke, a manjkala jim je zaokroženost. Vsebinsko in tematsko je bila glasba razsrediščena, brez jasnega sidrišča, okoli katerega bi lahko zgradili konsistenten in uravnotežen izdelek. Slednje je v veliki meri razvrednotilo morda čisto solidno zastavljene trenutke v posameznih komadih. Prava škoda, ker je bend vedno precej jasno kazal potencial in ravno to je bil verjetno razlog, da jih vseeno nismo odpisali.

Leta 2019 se je trio zapletel v sodelovanje s skladateljem Lassom Hansnom in skupaj so napletli koncept za glasbeno delo, namenjeno izključno orkestralni izvedbi. Septembra istega leta so material prvič predstavili v živo s pomočjo orkestra Århus Sinfonietta. Predstavili so ELEGI, slabo uro dolgo glasbeno delo v desetih stavkih, ki je bilo januarja letos izdano tudi v albumskem formatu pri založbi DaCapo. ELEGI ali po slovensko elegija je pesem, oziroma pesnitev otožne vsebine, namenjena predvsem žalovanju za pokojnimi. Zamisel se vsekakor že na prvo žogo zdi ambiciozna – neotesani, a nadobudni nojz-rokerji, ki jim je vedno umanjkala konceptualna konkretizacija, se združijo s skladateljem klasične glasbe in koncipirajo orkestralno delo z jasno vsebinsko središčnico. Kratko malo se sliši kot nekaj, kar smo si od SVIN vedno želeli. 

Na ELEGI je igra s suspenzom veliko bolj premišljeno zastavljena. Fiksiranje na enostavnih, mračnih motivih in njihovo sukanje v nepredvidljivih sinkopah je recept za vznemirljivo ozračje. Četrti stavek, naslovljen Sarangi, je dober zgled – kar kliče po primerjavah z najelegantnejšimi deli newyorške šole minimalizma. Pa tudi pulziranja in mikrotonalne aluzije v tretjem stavku na primer – ta je poklon samemu pionirju mikrotonalne glasbe, Ezri Simsu. Takšne kompozicijske prefinjenosti bi si vsekakor želeli še več, saj nas glasba v nadaljevanju redkokdaj presuni v tolikšni meri.

Vendar, kar je morda še bolj pomembno, je plošča konkretno tematsko osredinjena in piše zgodbo o izkustvu smrti. Seveda je album turoben, vendar na nepričakovan način, kar je zagotovo ena izmed njegovih izstopajočih kvalitet. Ožalosti, sproža srh, vendar je hkrati plah, krhek in groteskno živopisan. Vse prej kot smrt, ELEGI tematizira protislovno čudovitost pogrebne ceremonije.

Zdi se, da so se SVIN tokrat naravnali v pravo smer. Ubrali so veliko bolj premišljeno pot k procesu ustvarjanja, se konceptualno učinkovito zamejili in z Lassom Hansnom soustvarili nekaj nadvse pronicljivih kompozicij. Treba pa je priznati, da je strukturiranost albuma še vedno potolčena. Sicer bistveno manj kot na prejšnjih izdajah, ampak komadi v svojem sosledju preprosto ponujajo premalo zanimivih fines za skoraj uro dolgo poslušalsko izkušnjo. Struktura ni tako koherentna, kot bi lahko bila, če bi recimo izpustili kakšen stavek. Še vedno pa verjamemo v SVIN – več kot očitno imajo dovolj bujno idejno zaledje. Ob naslednji izdaji bo tako za ta bend vse stvar realizacije.