Bird's Robe Records, Dunk!Records, 2023

Skupina Tangled Thoughts of Leaving je glasbo začela ustvarjati leta 2008 v nekoliko drugačni zasedbi. Že takrat je bila predana temačnejšim težkokitarskim rifom, toda pot si je utrla predvsem s postrock zvokom. Skozi leta so se glasbeniki pogosto igrali s preizkušanjem meja in iskali vedno nove možnosti v kompozicijah. Ob tem so našli in utemeljili stil, odmaknjen od svojih korenin, zasidran predvsem v nekakšni žanrski lepljenki težkih kitar in klavirja. 

Kot narekuje naslov novega albuma, kvartet črpa moč iz nihanja med nasprotujočimi si ekstremi. Nojz in hardcore osnove razbremenijo in uravnotežijo s klavirjem in prog rock vsadki. V teh nasprotjih je skupina iskala načine, kako brez besed pripovedovati zgodbo o plehkosti in bedi moderne družbe, zadnja, aktualna izdaja pa spremlja samotnega popotnika v neoprijemljivih razsežnostih temačnega gozda. Razpotja, prepreke in križišča so v neznanem kraju brez konca in kraja.

S prvimi koraki albuma je poslušalec praktično pohojen, kratek zvok listov pod nogami ga transportira v neznani gozd. Novo okolje se nemudoma pokaže kot srhljiv kraj, v katerem zastrašujoče kitarske linije ob stopnjevanih bobnih ustvarijo nevzdržen pritisk, s pridružitvijo poletov čez klaviature pa se pot albuma vsaj navidezno razjasni. Gre za precej težko opisljivo pustolovščino, ki temelji na grajenju pretočnih, toda večno spreminjajočih se razpoloženj in vzdušij, osnova glasbe pa se skriva v zamaknjeni čustvenosti. Kvartet kompozicije zvesto izbranemu stilu gradi na razgibanosti in širokem razponu človeškega čustvovanja, pri čemer so najbolj izstopajoči zapleteni prehodi progovske tradicije. Znotraj posameznih skladb in tudi v prelivih med njimi ustvarjajo pretočnost, ki poslušalca drži ukleščenega med drevesi. Mrzlični in bolj hreščeči odvodi so uravnoteženi z nežnimi izpovedmi klavirja, brezšivno ohranjanje dramatičnosti pa albumu dodaja potopitveno komponento klasično postmetalski atmosferičnosti.

Električna kitara je pogosto ovita v globok odmev. Vizija izgubljenosti v prostranem gozdu tako vzbudi tesnobo, ki jo tolkala le še poglobijo, v tem pa tiči tudi glavna dinamika zasedbe. Ko strune in bobni zgostijo plasti v zadušljivo gmoto zvoka, nežne in počasne bas linije ob svetlih tonih klavirja nekako prevetrijo napetost. Neprestana igra med jasnimi, nežnimi kompozicijami in divjimi pasažami gradi temelje novega albuma. 

Zasedba je s prejšnjimi izdelki naslavljala bolj navzven obrnjen pogled na človeka in družbo, na življenje znotraj kompleksne družbene sheme, ki pogosto izolira posameznika, nova plošča pa se obrača izrazito navznoter, pri čemer naslov albuma namiguje na povezanost z naravo. Zvočno pokrajino lahko nekako zrcalimo v podobe gozda ter njegovega dinamičnega toka spreminjanja in prilagajanja. Uporaba organskega pretoka med inštrumenti in zanašanje na nižje, zemeljske tone dalje gradita na tematiki narave. Poslušalec je postavljen v sredo neznanega zastrtega okolja in je prisiljen sodelovati z njim v upanju na nekakšno odrešitev.

Glasbo bi lahko morda povezali z eksistencializmom in konceptom vrženosti v svet. Od infantilnih izbruhov hreščečega hrupa pa do blaženosti miru album utira pot raziskovanju posameznikove čustvene krajine. Gre za globoko intimen poseg, v katerem je preplet med človekom in naravo predstavljen kot boj z današnjim svetom tehnologije in betona. Vrnitev k nečemu naravnemu, nežnemu in hkrati umazanemu odmeva predvsem v igranju Rona Pollarda na klavir in sintetizator. Pogosto smo deležni iger med svetlobo in temo, mirom in kaosom. Mojstrsko preigravanje s takšnimi ravnotežji pa stopnjuje napetost in ko ta končno popusti, glasba pridobi drugačen tip intenzivnosti, ki v sebi nosi element katarze.

Odsotnost besedil omogoča veliko prostora za različne interpretacije. Zvok bi težko označili za ambientalen, redko slišimo daljše, razpotegnjene in stabilnejše trenutke, ki bi gradili linearnost ali stabilno atmosfero. Ena takih skladb in tudi edina je Sleep Into, vendar tu govorimo o najkrajši pesmi na celem albumu in hkrati o trenutku, ki je namenjen oddihu in pripravi za nadaljevanje. Če je lahko interpretacija sporočila te plošče popolnoma svobodna, je pot raziskovanja njenih odtenkov atmosfer dinamična in hkrati nekako ograjena. Vodstvo kitarskih rifov utira pot pod nogami in le redko je umu dovoljeno brezciljno potepanje po mislih.

To morda lahko pripišemo tudi nekoliko drugačni postavitvi albuma. Plošči, kot sta Deaden the Fields ali No Tether, sta bili denimo predvsem nabor okoli petih epskih pesmi. Z drastičnimi nihanji v minutažah komadov pa se je bend tokrat podal v več poigravanja s strukturo in tako zbral širok razpon zvočnih gibanj. Predvsem druga polovica albuma, ki je bolj razčlenjena, oddaja občutek nepredvidljivosti. Album se stopnjuje do zadnje, enajstminutne naslovne pesmi. Prepuščanje solažam pripelje do domnevnega konca albuma, vendar zgodba ni zaključena. Ciklična ponavljanja intenzivnih akordov, morda najboljši približek refrenu, odzvanjajo gorečo željo po najdbi izhoda. In s počasnim prebijanjem skozi neizprosen ritem je v odrešilnem trenutku izhod tudi najden. 

Tudi ime kvarteta bi lahko uporabili za obilico besednih iger v opisovanju glasbe. Nenehna zapletanja in prepletanja so vendarle srce plošče, a glasba s tem stopa po tankem ledu, na katerem lahko gosta nasičenost plasti hitro pade v ledeno vodo nerazločne mešanice zvoka. Kljub hrupnim odvodom, krvavim bitkam med kitaro Paula Briggsa in tolkali Gracie Smith zvok ostaja čist kot solza. Tudi kadar je prenasičen, zaradi strukture komada najdemo smotrnost v takšni potezi. Dobra produkcija in mešanje številnih komponent kohezivno vključujeta tudi občasen zvok flavte, raznolika cingljajoča tolkala in številne efekte. Vsak od njih prispeva k duhu magičnosti. Temačno in gosto zasnovo tako dodatno razbija tudi nekakšna čudaškost, duhovna bizarnost ali morda celo sublimna transcendenca.

Tangled Thoughts of Leaving so tako znova ponudili močno zvočno odisejo. Albumu morda sprva težko prisluhnemo, vendarle ohranja dobro ravnotežje med zahtevnejšim, hreščečim in blaženo mirnim delom. S tem povabi poslušalca v nekakšno predajo glasbi, v kateri se lahko tudi nemudoma izgubi. Oscillating Forest ponuja globoko in subtilno doživetje, ki zahteva aktivno angažiranost poslušalca, hkrati ohranja čistost in kvaliteto zvoka, z nihajočimi krošnjami zapletenega gozda pa razkriva globljo zgodbo o zapletenosti človekovega doživetja.