La Castanya in The Indian Runners, 2021

Tokratni recenzentski termin posvečamo katalonski dvojici Tarta Relena. Sestavljata jo vokalistki in glasbenici Helena Ros in Marta Torrella. Njun zadnji album nosi naslov Fiat Lux, kar je dobeseden izsek iz bibličnega verza, ki se pri nas prevaja kot »Naj bo luč!«. Album je izšel 17. decembra lani pri založbah La Castanya in The Indian Runners. Pri slednji sta v preteklosti glasbenici že izdali nabor EP-jev, ki so ju postavili pod svetovne žaromete.

Plošča se podobno kot že njene predhodnice umešča nekje na presečišče tradicionalne folk godbe in sodobnih produkcijskih tehnik. Vsebinsko in v veliki meri tudi zvočno ustvarjalki črpata iz starodavnih pesmi, nabranih po ključu, ki je znan le njima. Melodično se gibljeta med tradicionalnimi posvetnimi in duhovnimi ljudskimi napevi. Slednjih se drži močna karakteristika gregorijanskih koralov. Vseeno pa napeve prepleteta s temačnimi sintetičnimi teksturami in basi, kar daje albumu antično-futuristični melos.

Melodije so plod raziskovanja glasbe sefardske judovske ločine, ki je v preteklosti prebivala na mediteranskih obalah. Pesmi so interpretirane v izvirnih jezikih, ki zaobjemajo katalonščino, grščino, latinščino, španščino in mešanico hebrejščine ter španščine. Že zgolj to dejstvo kaže na neizmerno pozornost, ki jo ustvarjalki vlagata v svojo glasbo. Zdi se, da je vsak trenutek docela premišljeno umeščen v celoto interpretacije, kar lahko morda pripišemo tudi minimalističnim aranžmajem, po drugi strani pa minimalizem uporabljata morda ravno v prid rezanju zvočnega balasta.

Zasedb, ki svoje ustvarjanje posvečajo ohranjanju sefardske tradicije, je malo morje, kljub temu pa Tarta Relena s svojim pristopom izstopata. Ne gre zgolj za reinterpretiranje starodavnih pesmi v njihovih izvirnih jeziki in aranžmajih. Z velikim poudarkom na misticizmu se prej zdi, da želita ustvarjalki v sodobnem kulturnem kontekstu poustvariti specifična čustva. Če rečemo, da se je od srednjega veka do danes veliko spremenilo, nas ne bo nihče gledal čudno, interpretacije Tarta Relene pa temeljijo ravno na stvareh, ki se niso spremenile. Na skupnosti, duhovnosti in čustveni izkušnji.

Glasbenici se torej uspešno izogibata plastični reprodukciji določene zapuščine in namesto tega iščeta njeno srž in jo predstavita v lahko prebavljivem zvoku sedanjosti. Kljub temu je prava globina njunega dela večini poslušalcev verjetno težko dostopna. Sprva zaradi uporabljenih jezikov, pozneje pa zaradi gosto prepletene metapripovedi, polne simbolike in vzpostavljenih povezav med različnimi zgodovinskimi zgodbami. Nit, ki pesem Federica Garcíe Lorce povezuje s srednjeveško svetnico Hildegardo iz Bingna in gruzijsko žalostinko, je verjetno popolnoma jasna zgolj ustvarjalkama. Vendar pa lahko ravno takšna pozornost do podrobnosti skupaj z obsežnim, skorajda okultističnim metasvetom poslušalca zapelje v obsedeno raziskovanje, ki že diši po romanu Dana Browna.

Nenazadnje sta pomembna koncepta dela raziskovanje in prevpraševanje lastnih, evropskih glasbenih korenin in iz njih izhajajoče identitete. Obelodanjenje pesmi pozabljenih ljudstev lahko razbija mite o homogenosti evropske kulture, ki še vedno drži primat v visokih umetniških sferah. Predvsem pa pokaže, da so si ljudstva od nekdaj delila ognjišča, hkrati z njimi pa obrede, pesmi in jezike. Tarta Relena to simbolno poustvarjata ravno z združevanjem različnih vplivov, ki navsezadnje verjetno sploh niso tako različni, kot bi si mislili. Fiat Lux služi kot portal, skozi katerega ne vidite v drugačen čas, pač pa odstira tančico nevednosti in pokaže na nekaj pristno človeškega, kar se kljub preprostosti pod drobnogledom izkaže za neskončno kompleksno.