Kakšno je trenutno stanje splitskega uma? Na to vprašanje nam odgovarja Pistaccio Metallic, nov album legendarnih T.B.F. Izšel je v idealnem obdobju, na začetku poletja, ki ima v Dalmaciji poseben status. Takrat je treba molsti na polno oziroma bolje rečeno pustiti, da se turisti molzejo sami. »Lito je, pa triba zaradit,« pravijo. Ali so zaslužili tudi T.B.F.? Denarja, pohval, graj... ? Strimo še sami to pistacijo in izberimo, s čim jo bomo poplaknili – s pristno travarico ali z močno razredčeno bevando?

„Non ti curar di lor, ma guarda e passa“!. Kot da Badovinac, »meštar od teksta« Alex in škvadra citirajo Danteja prek nesmrtnega medija dotur Luigija, ki s Cervantesom, drugim odbitim in takratni družbi nesprejemljivim likom iz legendarne serije Naše malo misto, debatira o nemogoči družbi. Kot da so se želeli s prevedenim „Ne oziraj se na njih, ampak glej in odidi“ že v korenu otresti tečnih, kritičnih insektov. Včasih so bili tudi T.B.F. večini nesprejemljivi, a so zdaj naredili ploščo, ki se je približala vsesplošnemu okusu in ki bi si jo občasno zavrtela tudi Bepina, preprosta Luigijeva žena.

Omenjeni semplirani citat uvaja album Pistaccio Metallic in tudi prvi komad Tragični junak, ki ga odpira obetajoča temačna bas linija, a se pričakovanje s prvim riffom kmalu prelevi v šok odprtih ust. Namesto pričakovanih urbanih ritmov, percipiranja splitske betonske džungle in vedno neprilagojenih marginalcev sodeluješ v havajskem starodavnem ritualu afriškega ritma, ki s flavtami in mandolinami časti milozvočno pacifiško luno, ki nikomur nič noče. “Život je paradižot, rižot, sladoled… « Zaslišiš tudi samega Davida Byrnea z njegovimi govorečimi glavami na metamorfoznem albumu Blind. Kljub stanju šoka je Tragični junak eden boljših komadov s plošče, katere predvsem osrednji del nadaljuje tradicijo kultne T.B.F. godbe. Drugi del predstavlja žal strmoglav prosti pad, ki močno zamaje karizmo splitskih hip hoperjev - sicer že davno odmaknjenih od svojih temeljev - ki so zdaj v nekaterih komadih postali čisto preveč optimistično pozitivni.



Faktografija našteva, da so album prvič producirali sami, pa tudi, da prvič niso snemali v Splitu, ampak v Novem mestu, in da je v zasedbi nov bobnar Janko Novoselić. Od prvega albuma Ping Pong: Umjetnost zdravog đira je minilo skoraj 15 let, lani pa so izdali dobro sprejet unplugged album Perpetuum Fritule. Gre v bistvu za best of album, že samo prakticiranje z unpluggedom pa je napovedalo bonaco v luki T.B.F. Kot se večkrat zgodi, so tudi oni v zrelosti privezali divje motorne konje svoje barke in prešli na vesla, pa čeprav barka pušča na več mestih. Časi „Lipe naše silovane“ so ostali daleč na odprtem razburkanem morju beatnih valov. Meč je otopel in ne secira več tako globoko v še vedno bolno tkivo Jadne naše. Manjka tudi zdrave zajebancije in futuristično-stripovskih tem. Sempli so skladno z recesijskim časom minimizirani, skrečanja pa je le za prasketanje. Stari, Mali in škržati tokrat niso prišli do glasu.

Kot že rečeno, trije komadi izstopajo. Uvik kontra je odličen plesni komad s fantastično minimalistično fanki kitaro, ki ne bo več dolgo v senci prvega singla Mater, v katerem najbolj do izraza pridejo nekdaj prepoznavne T.B.F.-ovske značilnosti drame. Gre za horror ljubezen, katere refren »nije uzela lijek, a okriće na jugo“ se je že udomačil v slengu. Tris bleščanja metalik barve pistacije zaključuje nalezljivi Grad spava, trip hop zgodba o stanju splitskega uma, o anesteziranem mestu, ki že dolgo ni več, kar je bilo. Fetivi bodo v svojem mestu kmalu postali manjšina, stari splitski dialekt pa, ne le zaradi tega, pač pa predvsem zaradi uničevalnega efekta galopirajoče internetne lingvistične globalizacije, izumira. In tu na barikadah poleg pokojnih Miljenka Smoje in Tome Bebića stoji tekstopisec Alex - „pristojan momak al' lud u mozak“ - genij rim, dvoumnih besednih iger in črnega humorja, ki se na solo projektih predstavlja z marquesovskim aliasom Alejuandro Buendija. S svojimi besedili na mestih, kjer voda vdira v barko, rešuje tudi neprebavne komade na Pistacciu Metallic. Genialnih sarkastičnih zamisli mu ne zmanjka in so še vedno predvsem ataka na dvoličnost družbe, čeprav kritika masovnega potrošništva ne more biti več tako ostra po tistem, ko je bilo videti Badovinca v reklami piti pivo.

Kljub trem močnim komadom pa moramo gledati na album kot na celoto. Ti trije imajo sicer domišljijski dribling, podaje, ki imajo oči in hladnokrvno eksekucijo, a bodo premalo, saj ostali hlodi v ekipi ne bodo garancija uresničitve sanj o pomladi v Evropi. Duhovno dekadenco Dioklecijanovega mesta uglasbi komad Vrag, ki je namenjen trgovskemu magnatu, ki so ga izvolili za župana. Gledano z instrumentalnega aspekta je komad popolnoma nepomemben, družbo pa mu dela Dalmatino s terasarskimi toni in ritmom. Neprimerno boljše komade o avtocestah so delali že drugi - kraftwerkov Autobahn bi bil denimo lep primer. Ko se je na Adriatik potovalo še po ovinkasto pobruhanih cestah obale in dalmatinskega zaledja, so T.B.F. šopali sto na uro, paradoksalno pa je, da zdaj umirjajo beat, ki se bo pospešil na koncertih z žurerskimi, a povprečnimi komadi, kot je recimo Veseljko. V njem dobesedno svirajo kurcu! Gre za v ljubkovalna imena odeto odo penisu, ki narašča s stopnjevalnim ritmom.

Končni obračun kod Hakikija kaže na to, da gre pri Pistacciu Metallic le še za čisti pop, ki je kot ustvarjen za T.B.F. začetnike. Preostane nam čakanje do naslednjega albuma čez kakšna tri leta, ki bo vsekakor drugačen od tega, takrat pa tudi „novi grafit Torcide, da Hajduku bolje ide“ ne bo imel sarkastične konotacije. T.B.F. si morajo in nam morajo podariti kaj boljšega. Zaslužili smo in zaslužili so. Poletja je konec, „sezona je prošla, tko je jeba je jeba“.

pripravil Robert Suša