TEITANBLOOD: THE BANEFUL CHOIR

TEITANBLOOD: THE BANEFUL CHOIR

Recenzija izdelka
19. 11. 2019 - 19.00

Norma Evangelium Diaboli, 2019

 

 

Toplota mrtvith ognjev

žerjavice Gehenne

Skrite v prahu

htoničnih grobnic

 

Abnormalna levitev kot posledica … nečesa …, ponavljajoča se stroboskopska vznikanja podob nekakšnega obrnjenega tzimtzuma, nadaljevanje, bastardna tvorba neizrekljivih spočetij, rojstev, moraste vizije, polne črvov – zdaj lačnih, zdaj obedujočih, zbledelih kosti – zdaj pod nami, zdaj nad nami. Pekel in ognji noči, noči, ki je postala koža bivajočega, brez konca zapletanj, svalkanj – nemogočih kotov.

Sveta abnormalna levitev
 / 10. 1. 2017

In smo pri novem javljanju Teitanblood, katerih opus je, iz več specifičnih optik, eno samo potapljanje v različne koncepcije tistega spodaj, motrenje tunelov, falopijskih napeljav naše temne matere, neskončnih hal htona, poprisotenje frekvenc pekla, kartografiranje inferna, pravi dantejevski podvig spoprijema s tem, kar je videti kot zgodovina človeškega koncipiranja, a je obenem tudi ravno obratno – strupeni dim tukaj in zdaj, izkustveno pretakanje prek formule death metal, black magic / death magic, black metal – prerešetano z obsedajočo slutnjo nečesa nečloveškega, niti ne od človeka ustvarjenega, dovršenega, slutnjo nečesa pristno zunanjega. In vse to, prekleto, je metal smrti. To je The Baneful Choir, kot je prej že bila tudi Accursed Skin, še prej pa nedosegljivi monument, njihov magnum opus, Death. Seveda pa tudi še Seven Chalices, Purging Tongues in tako nazaj.

Album tokrat uokvirja dvojec skladb Rapture Below / Charnel Above in topa slutnja ekstaze spodaj je tisto, kar nas vanjo tudi povleče. Še preden se oglasi osrednji instrumentarij, nas konstrukcija teh vmesnih zvočnih delov, od nekdaj pomembnih za Teitanblood, zgrabi za kožo in nosnice, postavi koordinate otipljivosti, tukajšnjosti teh prenosov. Zelo dotično komponirano skoz in skoz se tukaj kolaž poznanih, a ne ošibljenih sestavin, kot so upočasnjena brnenja, zvonovi, pervertirani posnetki ruske pravoslavne liturgije, gregorijanskih spevov ter občutena vtiranja šelestenja, tlenja, šumenja, gorenja, pokanja in sikanja, najavlja kot bistvena odslikava in enigmatična zvočno-poetsko-relacijska postavitev tega, kar bo sledilo. In tudi sledi. To je preklet, zategujoč in vročinsko mrazeč kos Black Vertebrae. Kakšna zvočna obscenost, kakšen portent, Teitanblood so slišno poglobili svoj karnalni poriv, to je nadzor in rokovanje z nenadzorljivimi seštevki te nevarne dediščine, te glasbe. In gotovo je dober znak opažanje, da lahko tukaj – situaciji povsem primerno – znova navedemo odstavek o začetku prejšnje disekdize Accursed Skin iz leta 2016. Torej:

Prične se valiti z uvodno krajino raznih prekladanj in udarjanj, filtriranih skozi tekočinsko zvočnost, ki nabrekne v zamolklo in črno, črno death/doom gomazenje. Glas se odstira kot grožnja in obenem nizko kruleča priča neizrekljivim abominacijam. Kaj poslušamo, kam nas vleče, kaj in od kod nam govori? Zakaj se ta glas zlomi in prične fanatično vpiti, kot da ne bi več zdržal? In se nato sesede v tišino, ki jo zapolni manični kitarski demonizem in primitivno bobnarsko udrihanje?

No, Teitanblood so metal za popizdit in karkoli imajo za izraziti, izrazijo znotraj pravovernih, žlahtnih in doživljajsko ozemljenih death/black temeljev. Če to ni dovolj, preprosto potencirajo določene spremenljivke te alkimistične enačbe, dokler tradicionalni postulati ne razkrijejo lastne tujosti in podivjanosti, ki je bila le navidez ukročena in uokvirjena. Poslušati, ne iskati, poglobiti, ne bežati – slišati in potencirati ter prevesti v akcijo, zverinsko zasledovanje glasbeno-doživljajskega ekstrema, ki je že tukaj.

To drži in še enkrat drži. In je globina. Oprijem Teitanblood je do obisti tradicionalen in ta lástnost se ob vsakem pristnem udejanjenju raztrešči ter se – ravno zato – naredi odprto za živi vihar. To je tradicija ravno te doživljajskosti in vitalne krvi, ožilja peklenskega netenja. Samo prisluhnite tem kitaram, temu nezaslišano nizkemu sneru – to so pomenonosci, a ker gre za glasbo, so tudi stvar sama. Ker to je nabor skritih, prekletih tehnik in tudi vsem dostopne magije, ki pa jo razprejo le nekateri. Resnica prek širokogrudnega in vseskozi acid frekvenčnega zamaha, ki kot brbotajoč slap ogabnosti seka skozi tvarino te glasbe. Lavasti izbruhi black death magic solizma, prigrabljene lekcije Slayer in Morbid Angel, pod pokroviteljstvom Hendrixa, seveda, našega plešočega, ognjenega angela, za vedno raztopljenega v škrlatni meglici. In greš – scarlet hues tečejo skozi ta strupeni, škodljivi zbor, The Baneful Choir. Padanje skozi sloje in sloje – sloje pekla, čudovito disharmonična aliansa neočitnih akcentov, konstrukt udrihanja, a nezaslišano rokovanje skritih žakljev energije. Zamolkli udarci podivjane brutalnosti, drvenje, ki vrši iluzijo utišanja kot bobnenje plamena ustvari drugačen, galvaniziran zvočni prostor, ki ostalo potisne vstran.

Speča grla Antikrista in molk velikih mučenikov ...
 / 10. 4. 2016

To je death black metal, občuten do blaznosti, ki jo vedno nosi v sebi. Četudi ta blaznost ni vedno odvita, jo nosi kot sakralna ekspresija; ena izmed mnogih, a skrajno potentna, nevarna nosilka abominacijske duhovnosti, čez-nočnih zakonitosti imaginacije ter v primeru Teitanblood neke kot da brezčasne imaginacije pekla, ki podpira, nosi, materializira to, kar neka vrsta poslušalca nosi v sebi ter – še toliko težje in pomembnejše –, kar odraža zgodovino razbiranj numinoznega – ne glede na konstitutivno odsotnost – v abominacijah opustošenja. In ravno ta biblijski termin – הַשִּׁקּ֥וּץ מְשׁוֹמֵם‎, ha-shikkuts meshomem –, ki ga najdemo tako v knjigi starozaveznega preroka Daniela kot v Matejevem evangeliju, je najbolj določujoč za kaos, ki smo mu tukaj priča. Nikoli do konca pojasnjen – obenem prerokba in že dogodeno – a za death metal prvič ovekovečen na legendarnem Morbid Angel demo posnetku Abominations of Desolation. Celoten lok Teitanblood in veliko drugih – v prvem planu denimo izjemnih Katharsis, še enih častilcev naše drage A Blaze In The Northern Sky – lahko dojamemo v hipnem preblisku dolgotrajnega mučenja kot neskončno barvito, napredujočo artikulacijo abominatio desolationis, tega, kar je bila, bi naj bila, bi lahko bila in bo. In obenem je – v vsaki celici, v vsaki kapilari kot znanilki tega, kar se dogaja spodaj, kamor pronica naš zgoraj. In sedaj smo res že dol, uslišali smo klic zamaknjenosti pod – na koncu te (zaenkrat) psihonavtike je torej kostnica lahko le nad nami. Thantifaxath (cf. Htonične Transmisije) je močno senčno-prisoten vseskozi. Kaj se pravzaprav dogaja? Med kostmi najdemo preklete rodovnike, ki so tistega tipa, o katerem znotraj death black metal magije največ povedo Antediluvian. Rezultati prepovedanih kopulacij, tudi znotraj koncipiranja človeštva, neprestani namigi na nemogoče, na abnormalne geometrije, templje, ki so niže, še niže, nad katerimi tli, za katerimi ostane razslojeno tkivo prsti, polne utripajočih larv in neizrekljivih skrivnosti, vse se staplja v Abaddonu, in to puhti, se plameni, se prividuje.

In vse to je na dosegu zaznave; zvočna slika je nenavadno frontalna v tem, da je vse tukaj, da je napadu, ki je ta glasba in ki je tudi njen odzven, ves čas pridodana, se dogaja pred njem in v njem, tekstura višje frekvenčnosti žveplenega jezera. Poslušanje in umevanje se lahko napne, sledi in skorajda spregledam, da mi sluh polni konstantnost demonskega šepetanja, ki pa je tako le z razdalje in kot stopljenost v šum, v resnici pa so to predirni kriki, požari, pokanja, šelestenja in sploh celotna nerazložljiva komponiranost vsega, da je tukaj. Napredovanje The Baneful Choir gre in gre, v zadnjih nekaj skladbah se subtilno zgoščuje in lomi, za odtenek bolj hektično – a pri Teitanblood je vse tako na pravi način sumljivo. Vse je naravnost, ampak poudarki so dislocirani stran, ne premeščeni drugam – to je potem neke druge vrste pulziranje. Po skupku Insight ter ...of the Mad Men se v naslovni kompoziciji pridušenemu zborovanju pridružijo motiv za motivom s tako odvratno preproščino, priapično direktnostjo seštevanja in tolikšno kontrolo nad alkimijo zgodovinskega death black fraziranja, da znova okrona marsikatero poslušalsko evidenco srhljivih razburkanosti notranjih vod. Tu je še tudi Verdict of the Dead s svojim nedvoumnim Celtic Frost čaščenjem in spet je to lahko le dober znak.

A poskusite tole; The Baneful Choir za začetek spustite skozse na najmanj tri načine: prvič – kakorkoli želite, drugič – z daimonskim plesom, ki ga ta podivjani val lave, postopno ustavljajoč se v liminalno tlenje, zahteva od vas in tretjič – prekrižanih nog, vzravnane hrbtenice in zaprtih oči se naredite za steber, okoli katerega se ovijajo krogi pekla in polzijo navzdol.

Adijo.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.