Kill Rock Stars, 2021

Če bi Alica iz Čudežne dežele imela priljubljeno plejlisto, bi se na njej zelo verjetno znašel tudi duo Tele Novella in njegova letošnja februarska izdaja Merlynn Belle, ki je izšla pri založbi Kill Rock Stars. Plato pa bi v nekaj besednih potezah lahko zrisali v kroki kavbojev in baročne pop melanholije s psihedeličnim pridihom.

Teksaški dvojec Tele Novella sestavljata kantavtorica Natalie Ribbons in multiinstrumentalist Jason Chronis. Glede na današnjo malodane neomejeno izbiro načinov snemanja in postprodukcije zvoka se je duo svoje druge izdaje lotil malo drugače. Oddaljil se je od sodobnih pristopov in album posnel na magnetofonski trak, kar je izdaji pridodalo nostalgično analogno zvočnost. Tovrsten pristop je bil priljubljen predvsem od šestdesetih do zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja, odločitev za to zastarelo prakso pa je pri tej izdaji logična, saj dodatno poudari koncept retro instrumentacije. Album na splošno zveni zelo dodelano, razlog za to pa je morda iskati v dvojčevem procesu ustvarjanja. Duo je vsako pesem napisal in posnel hkrati, kot en projekt. Jason je dejal, da jima je ukvarjanje z eno samo skladbo naenkrat omogočilo, da sta na vsak komad gledala kot na svet zase, ki je bil deležen njune popolne pozornosti.

Merlynn Belle je svojevrsten svet že v sami zvočnosti, pa tudi žanrsko in vsebinsko. Izdaja je kreativen brikolaž raznolikih zvočnih vplivov in tako z Natalie in Jasonom na plati potujemo od kabaretnih balad, kavbojskih trubadurjev in baročnih zvočnih črepinj do psihedeličnega popa in rock opere ter od sedanjega časa do starega Zahoda in prejšnjega stoletja. Album poleg lahkotnega prehajanja med slogi, žanri in časovnimi obdobji slednje med sabo tudi preliva tako na celotni plati kot posameznih komadih. Merlynn Belle in njenih deset relativno kratkih pesmi je kot kozarec makovega mleka ob sadni solati na Klobučarjevem branču. Komadi pripovedujejo lirične, kabaretske, groteskne, surrealistične in hkrati osebnoizpovedne zgodbe, k nekonvencionalnemu zvoku pa pripomore pester nabor nenavadnih instrumentov. Pozornost pritegne predvsem zvok raznovrstnih retro klaviatur, kot sta na primer melodium in optigan, ter avtoharfa, ki je videti in zveni kot nekakšen hibrid med citrami in harfo s tipkami. Potem so tukaj seveda tudi akustična in električna kitara, bas, sintetizatorji, klaviature, razni tamburinčki, ropotuljice, bobni in vibrafon ter nenavadna vrsta vrtnarskega orodja, imenovana vrtna podlasica.

Poleg odlične uglasbitve je Merlynn Belle tudi plata dobrih tekstov. Poleg domiselnih vsebin je izvirna tudi sama izbira besed, zavitih v hudomušne metafore in žgečkljive pripovedi, ki z Nataliejinim darom pripovedništva še dodatno zaživijo, saj zna Ribbons peto vsebino poudariti in jo prenesti kot jasno doživeto zgodbo, kar pa med pevci in pevkami ni popolnoma samoumevno. Ena izmed glavnih karakteristik njenega petja je preklapljanje med registri: z mehkimi jodlarskimi skoki skače iz žametnega alta v falzet, barva njenega vokala pa ima bogato globino ter barvito zvočno in čustveno širino.

Pesmi govorijo o izgubljenih dušah, o lepo oblečenih čarovnicah, ki jedo kristale, o čudoviti deklici, vpleteni v umor, o svetišču, osvetljenem s svečami, o sanjah, napisanih na koščke papirja, in pa seveda tudi o ljubezni ter o njenem nepogrešljivem in nikoli končanem iskanju. V vlogo pripovedovalke Ribbons stopi že s prvo pesmijo, naslovljeno Words That Stay. Komad je country pop psihedelična ljubezenska balada in postavi dobre temelje zvočnosti za nadaljnje skladbe. V naslednjem komadu Natalie z ameriško folk melodičnostjo nagajivo poje o pripovedovanju zgodbe, kot preprosto pove že s prvim verzom: »I told a story, it began and then it ended.« Baročne črepinje lahko zaznamo v komadu One Little Pearl, ki se dotika zvočnosti tedanjih recitalov, vetrič rock opere pa zapiha s teatralnim in zvočno mračnim komadom Crystal Witch, ki na izdaji ne izstopa samo zaradi temne zvočnosti, temveč tudi zaradi distorzirane električne kitare, ki se prej ne pojavlja in v tej pesmi zveni absurdno sodobno. Presenetljivo dobro sta Tele Novella v zvočno atmosfero spletla tudi preprost hiphop ritem v zadnjem komadu izdaje, ko Natalie nežno in skoraj jodlarsko zatuli v luno ali pač kakšen drug planet. Vse to nihanje med stili, žanri in zgodbami pa je bolj opojno kot vrtoglavo, saj spremembe niso drastične, so pa ravno tolikšne, da poslušalca puščajo neučakanega. No, za to, da se na tej klobučarski pojedini ne izgubimo v vseh teh zgodbah in pop melanholični atmosferi, so zaslužni predvsem Nataliejino dobro podajanje pete vsebine, stabilni, trdni aranžmaji in dobro osmišljena instrumentacija, ki deluje v trdnem tandemu z vokalom Ribbons in vsebino. Čeprav ima plata retro zvok, pa ne zveni, kot da izhaja iz prejšnjega stoletja, temveč je njena avra nekako bližje novim generacijam. 

Če se torej pogosto sprašujete o relativnosti časa, če še niste izključili možnosti, da v vaši omari biva minotaver, če se vam ob delih Hieronymusa Boscha zasvetijo oči in če hočeš nočeš pogosto sanjate podnevi, je Marlynn Bell najverjetneje nekaj, kar bo požgečkalo vaše glasbene brbončice. Otroška muhavost, prepojena s tradicionalnim ameriškim folkom, posoljena z opiati in oblečena v baročno nošo. Pa da slišimo.