The Antichrist Imperium: Volume III: Satan in His Original Glory

Recenzija izdelka
1. 11. 2022 - 19.00

Apocalyptic Witchcraft Recordings, 2022

 

Angleški ekstremneži mnogih obrazov
 / 16. 12. 2017
Anglija je od nekdaj znana kot dežela, v kateri so nastale bolj ali manj vse težkometalne zvrsti oziroma heavy metal kot tak. Kljub temu pa ob besedni zvezi ekstremni metal mnogi najprej pomislijo na Skandinavijo, s čimer bi se glede na imena, kot so Bathory, Emperor, Mayhem in tako dalje, seveda strinjali. A tudi Anglija je ponudila ekstremne bende. V black metalu gotovo ne moremo mimo denimo Cradle of Filth ali Hecate Enthroned in med drugim tudi Akercocke. Ta zasedba je pustila neizbrisen pečat na sceni med letoma 2003 in 2007, torej med albumoma Choronzon in The Antichrist. Na sceno se je zapisala kot ena tistih, ki redkokdaj nastopi v živo, pri tem pa na odru ne uporablja corpsepainta, temveč se oblači v poslovne obleke. Zasedba je burila duhove do leta 2012, ko je prenehala z delovanjem. Nekateri člani zasedbe niso hoteli vreči puške v koruzo, zato so zbrali material, ki bi moral biti naslednik plošče The Antichrist iz leta 2007, in ga izdali kot prvi album nove zasedbe The Antichrist Imperium.

Zasedbo od začetka sestavljajo trije člani benda Akercocke – bobnar David Gray, kitarist Matt Willcock in vokalist Samuel Loynes. Četrti član oziroma basist, klaviaturist in dodatni vokalist pa je Sam Bean iz avstralske zasedbe The Berzerker. Zakaj je pomembno poznati pedigré? Ker The Antichrist Imperium več kot očitno zvenijo, kot bi zveneli Akercocke, če se ne bi razšli. Resda so se na sceno vrnili leta 2017, a v precej drugačni podobi, kot jo pomnimo poslušalci z začetka 21. stoletja.

Opremljeni s temi informacijami veliko pričakujemo od 52 minut dolge tretje plošče kvarteta The Antichrist Imperium. V glasbi slišimo, kakšen naj bi bil Satan v svoji prvotni slavi. Člani benda so glasbo namreč posvetili opevanju padlega angela, kar se kaže tudi v imaginariju, s katerim podobno kot v predhodnem bendu Akercocke nadaljujejo s šokantnimi risanimi naslovnicami. Avtor podob je bobnar David Gray, prikazujejo pa precej erotično plat bogokletnega čaščenja hudiča. Opevanje Satana je neposredno nakazano že v naslovu druge plošče Volume II: Every Tongue Shall Praise Satan iz leta 2018 in tudi v naslovu dotične plošče, torej Volume III: Satan In His Original Glory, dovolj zgovorna pa je tudi izjava vokalista Sama Beana: »Nimamo nobenega posebnega sporočila, ki bi ga želeli posredovati. Vse, kar vam želimo predati, je veličastna in spoštljiva oda Satanu, sanje o svetu, v katerem črno kopito za vedno stopi na vaš obraz.«

Izjava je bolj groba od glasbe, ki je v osnovi resda ekstremni metal, črna zmes death in black metala, a obogatena z melanholičnimi, nadvse lepimi, skoraj progresivnimi pasažami, s čimer močno spomni na albuma The Antichrist in Words That Go Unspoken zasedbe Akercocke. Album se odpre umirjeno s skladbo The Sweetest Juice, ki hitro završi v tornado, v katerem vsak član blesti s svojim inštrumentom. Po dobrih osmih minutah otvoritvene skladbe nas čaka resda mirnejši, a toliko bolj mračen in zlovešč štikelc Vilest of Beasts. In podobno se plošča odvija vse do konca, do zadnje skladbe Misotheist, pri čemer pa se ne ujame v pasti predvidljivosti. Je zelo dinamična, produkcija, ki stavi na jasnost in čistost, pa samo poudari njeno osnovno moč.

Zanimiva je tudi odločitev za čist in jasen zvok, ki bi ga prej pričakovali pri komercialno uspešnejših bendih, kot sta denimo Dimmu Borgir in Cradle of Filth, sploh v času, ko je skupni imenovalec večine ekstremnometalskih zasedb umazana zvočna podoba, ovita v hrup in nemalokrat okronana z vokalom, ki zveni, kot bi bil posnet v votlini. Pri The Antichrist Imperium tega ni – in zato je njihova glasba toliko bolj nalezljiva. Podobno kot hudič, ki ga plošča opeva, je tudi glasba izredno zapeljiva, hkrati pa ves čas deluje mračno.

Opeth na višku svojih moči
 / 18. 4. 2020
Vendarle pa plošča Volume III: Satan In His Original Glory ni popolna. Pravzaprav je moteče, da tako zelo spominja na glasbo zasedbe Akercocke, da bi jo lahko opredelili za čisto kopijo tega benda, vseeno pa jasnost zvoka odvzame nekaj tiste brutalnosti in kaotičnosti, ki tako privlačita poslušalce ekstremnega žanra. Kljub temu je tretji album zasedbe The Antichrist Imperium izdelek, v katerem lahko uživajo tako poslušalci benda Panzerfaust kot denimo Opeth. Pri tem se skupina ne šlepa na tretjerazredno kopiranje zdaj že do obisti prežvečenega blackened thrash metala oziroma progresivno zvenečega novodobnega death metala, ki hoče svojo umazanost in zlobo dokazati predvsem s tem, da albumi zvenijo, kot bi jih najprej posneli v studiu, potem pa popolnoma izmaličili z masteringom v kaki votlini. 

 

The Antichrist Imperium - Third Degree Baptism

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.