„When we get home we're bigger strangers than we've ever been before, You sit in front of snowy television, suitcase on the floor, We are fucked and not getting un-fucked soon"

Marca letos je v samozaložbi izšel intriganten album ambientalnih njujorških indie sanjačev The Antlers. Po dolgem času smo namreč priča odličnemu konceptualnem albumu, narejenem poleg tega v tako imenovani dobi digitalizacije, ko mnogim prstni refleksi na računalniški miški ne dopuščajo poslušanje niti enega komada v celoti, kaj šele celotnega albuma. Bend je v bistvu solo projekt gonilne sile, vokalista in kitarista Petera Silbermana, ki je pod imenom The Antlers pred tremi leti že objavil album In The Attic Of Universe. Po njem se je preselil v Brooklyn, se načrtno za dve leti umaknil v izolacijo, pretrgavši vse vezi s sorodstvom in prijatelji.

Posledica eskapizma so v osami spalnice do detaljev spolirane rahločutne skladbe, ki so uvrščene na epsko obarvan album Hospice o katerem govorimo danes. Skrbno pretehtan je tudi vrstni red skladb, ki si na albumu kohezivno sledijo brez presledkov in s tem omogočajo poslušalcu občutek popolnega potopa v svet čustev, predvsem tistih grenkejših. Sanje in melanholična realnost se prepletata, kraj dogajanja je konkreten - njujorška bolnišnica Kettering namreč, kakor je tudi naslov enemu komadu - osrednja zgodba albuma pa poslavljanje fiktivnega pripovedovalca od ljubljene, za rakom neozdravljivo zbolele osebe, in mučno čakanje neizogibnega konca.

Za čimbolj verodostojno prezentacijo svojih zamisli in pa tudi zato, ker mu je bilo dovolj samostojnega delovanja, je Silberman k sodelovanju povabil Michaela Lernerja na bobnih in Darby Ciccija na klavijaturah ter basu in po dveh EP-jih so izdali tudi prvi skupen LP. Zaradi viharnega uspeha, saj je bila naklada razprodana v nepričakovano kratkem času, in govoric o potencialnem albumu leta,je bil Hospice pred tremi tedni re-izdan za njujorško založbo French Kiss Records, lastnika Syda Butlerja, sicer basista Les Savy Fav.

Silberman, ki je kot glavni vir inspiracije navedel indie band Neutral Milk Hotel in njihov album In the Aeroplane Over the Sea iz devetdesetih let, je v album, ki je v bistvu literarno uglasbljeno delo, nakopičil ogromno količino čustev, žalosti, dvomov in razmišljanj o minljivosti. Fokus je usmerjen na Silbermanov drhteč visok vokal, ki se včasih približa Jimmyju Sommervilleu iz časa Communardsov, sama glasba pa je eksperimentalno-minimalistična podlaga, nadgrajena s kakofonijo hrupnih zvočnih efektov. Monumentalna zadeva, ki ti pričara glasove prosečih oči, nemudno helikoptersko intervencijo, razbite infuzijske steklenice in odmeve v hladnih bolnišničnih hodnikih, ki v počasnem minevanju časa čuvajo skrivnosti težkih bremen duš. Besedila, ki so največkrat monologi, govorijo o težavni medsebojni komunikaciji, o človeški negotovosti, neodločnosti, o iskanju primerne besede - "I only talk when you are sleeping, That's when I tell you everything, And I imagine that somehow you're going to hear me".

Refren je le redkokdaj prisoten ali pa je razpotegnjen čez celo pesem. V pesniško-glasbenem čustvovanju je občutiti pridih svečanosti in himničnosti, nenadno menjavanje tempa in jakosti glasbe pa spominja na japonske Mono, kot v komadu Sylvia, ki se nanaša na tragično usodo izpovedne poetinje Sylvije Plath, ki je leta 1963 naredila samomor in ki je našel mesto že na EP-ju New York Hospitals.

Kljub temu, da je celotna podoba albuma temačna, pa Silberman vseeno vidi luč na koncu tunela. Kot rogovi, ki rastejo in se širijo, na koncu pa odpadejo, so tudi usode, naj so še tako tragične in ironične, naravne in vsakdanje hkrati. „Karkoli se zgodi, življenje gre naprej" - ta prežvečena fraza ima tu res utelešenje upanja.

Album, katerega bomo ob depresivnih kratkih dnevih ki prihajajo, poslušali sami za zastrtim oknom in odkrivali svojo bogato paleto čustev. In če vam bo kanila solza iz očesa ali pa bodo nemara oči v solzah, vedite, da bodo za razliko od hitrosušljivih holivudskih, te prave in dolgotrajnejše. In kdo ve, če ga kdaj ne bomo tudi gledali - saj prečesana lirika in glasba v tem primeru učinkujejo kot skripta in soundtrack bodočega filma. Za popolno doživetje pa je zaradi minimalističnih zvokov, cvilečih kitar in tihega vokala priporočljiva in že kar obvezna uporaba slušalk.

„I've been repeating your speeches, but the audience just doesn't follow" .

Re: THE ANTLERS: Hopsice (Frechkiss, 2009) (ponovitev 14. 9. 09 ob 00.30)

OnaSeBudi [07/09/2009]

hej, 2x ste se zatipkali v naslovu: album Hospice, založba Frenchkiss, lp

 

Re: THE ANTLERS: Hopsice (Frechkiss, 2009) (ponovitev 14. 9. 09 ob 00.30)

cyc [05/09/2009]

yay, antlers! moja najljubša letošnja plata zaenkrat...