The Chisel: What a Fucking Nightmare
Pure Noise Records, 2024
Londonska skupina The Chisel je nastala leta 2020, v petem letu delovanja pa je izdala svoj drugi dolgometražni izdelek, ki ga bomo obravnavali v današnji oddaji.
What a Fucking Nightmare je divji album, poln zagona, energije in sporočilnosti. Na samem začetku nas posrka vase, po divjih šestintridesetih minutah pa nas obtolčene izpljune iz svoje centrifuge. Plošča sporočila podaja z brutalnostjo in neposrednostjo udarca pesti v glavo, kot kakšni odvisniki od adrenalina pa si nemudoma želimo ponovnega povratka v njeno drobovje.
Iz Velike Britanije so v zadnjih letih eksplodirali predvsem postpank bendi, kot so Idles, Shame in Yard Act. The Chisel se v nasprotju z omenjenimi zasedbami osredotočajo na ustvarjanje čistokrvnega panka in hardcora. Navdih glede na slišano iščejo predvsem v bendih, kot sta UK Subs in The Business, korenine skupine pa so tako močno vpete v britanski pank in Oi!.
What a Fucking Nightmare je nadgradnja prvega albuma Retalitation iz leta 2022, ki je bil v prvi vrsti pogled nazaj v zlate čase britanskega panka. Nova plošča je boljša tako tematsko, glasbeno kot produkcijsko. Album je bolj raznolik, na njem lahko slišimo več glasbil, med drugimi klavir in škotske dude. Bolj brutalnim trenutkom so na plošči dodani tudi precej melodični elementi, ki so značilni predvsem za refrene. Kljub temu dodatku album ne izgubi moči brutalnosti, ki se je utrdila na prvencu, ki ga je prav tako produciral Kanadčan Jonah Falco.
Ploščo odpre militaristična koračnica What a Fucking Nightmare, ki lepo povzame občutke britanskega delavskega razreda po skoraj petnajstih letih konservativne vlade na Otoku. Naslov albuma in prvega komada je nekakšna mantra, takoj nas namreč popelje v miselnost, skozi katero bomo album najbolje razumeli in cenili. Uvodnemu prologu sledi komad No Gimmicks z jasno zastavljeno ideologijo zasedbe, ki se postavi nasproti dvoličnosti politikov. V zobe vzamejo predvsem tiste, ki v medijih projicirajo dostopen obraz in razumevajoč odnos do situacije delavskega razreda, pravzaprav pa neusmiljeno sprejemajo reforme, ki močno slabšajo položaj revnih in marginaliziranih.
Plošča je izrazito lokalna, je album angleškega delavskega razreda tukaj in zdaj. Tega uteleša pevec Callum Graham, ki z raskavim glasom jezno in intenzivno opisuje situacijo v socialno razpadajočem Združenem kraljestvu. Londonski kvintet nažiga hitro in agresivno glasbo, ki zna biti mestoma tudi melodična, vedno pa uteleša upravičen bes, usmerjen proti establišmentu. Gre za zelo konkreten album, tako lirično kot sonično, kajti na njem ni okraskov in pretiranih produkcijskih popravkov. Stoji na golih temeljih, ostanejo zgolj intenziteta, hitrost in stara dobra osredotočenost na probleme angleškega delavskega razreda.
Na albumu najdemo kopico spevnih refrenov, ki se več dni vrtijo v glavi poslušalca. Podobno kot v komadu Living for Myself te pogosto zborovsko odpoje celotna skupina, kot je to značilno za Oi! pank. Precej melodična sta tudi refrena komadov Vengance is for Me in Ain't Seen Nothing Yet. Slednji je bolj klasičen rockerski komad, poleg nalezljivega kitarskega rifa in spevnih refrenov pa glasbeniki zvočno podobo popestrijo tudi s kratkim mostom, ki poskrbi za redek trenutek predaha, preden se skladba vrne na polne delovne obrate.
Značilno pankovska je tudi dolžina plošče, na kateri je petnajst komadov, stlačenih v dobrih petintrideset minut nadzorovane agresivnosti. Komad Nice To Meet You je utelešenje te čiste agresivnosti, tematsko se loteva dvoličnih ljudi, ki za hrbtom govorijo tisto, česar si ne upajo povedati v obraz. Na celotni plošči so besedila zelo neposredna, težko bi jih napačno interpretirali, predvsem denimo tako odkrite komade, kot je Fuck Em, v katerem slišimo tudi značilno preprost in kaotičen pankovski kitarski solo. Na izvore panka nas s pospešenimi rock'n'roll rifi spomni tudi komad Cry Your Eyes Out, katerega spevni zborovsko odpeti refren kritizira partnersko nasilje in ukalupljeno toksično miselnost moških srednjih let.
Najbolj neposredno kritičen je sicer komad Tomorrow, ki naslovi obupno družbeno-ekonomsko stanje ne samo Anglije, temveč kar celotnega Zahoda. Sprememba tempa v mostu pesmi poskrbi, da se atmosfera iz črnogledega obupa spremeni v agresivno kljubovanje. Ta mentaliteta kljubovanja prežema album, ki bi ga sicer težko razglasili za optimističnega, bolj pravilna bi bila besedna zveza upor iz obupa, to je namreč boljša alternativa kot pasivno sprejemanje lastnega položaja.
Komadi se proti koncu albuma še stopnjujejo, tako da se v zaključku plošča povzpne na Olimp in ne zvodeni, kot se pogosto zgodi v današnji eri singlov in algoritmov. Gre vsaj za poskus upora dobi pretočnega predvajanja, v kateri imajo izvajalci iniciativo, da najboljše komade uvrstijo na začetek, saj s tem pritegnejo našo pozornost in povečajo čas predvajanja, ki je v dobi pretočnih platform edino merilo uspešnosti.
Zvok plošče ni zares nov, je klasika britanskega panka poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih, kljub temu pa bend ne izpade kot parodija tega obdobja, ker so glasba in teksti trdno zasidrani v današnji družbeni stvarnosti. Besedila niso pretirano artikulirana in nimajo veliko nians, še vedno pa je njihovo opisovanje družbene realnosti pravilno. Pride namreč čas, ko je vsakršna subtilnost odveč, vsake toliko časa nas mora nekdo s svojim sporočilom udariti direktno na gobec in The Chisel so to na albumu What a Fucking Nightmare tudi storili.
Tolpo bumov je pripravil vajenec Gregor.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj