Dead Oceans, 2023

Redno prevetrena in pisana angleška indie rock scena nam dosledno ponuja skupine in plošče, ki ne postanejo zgolj del aktualnega alternativnega zeitgeista, temveč zmorejo ponuditi tudi kaj novega. Z domiselnimi zvočnimi elementi vseskozi premikajo meje in redefinirajo žanre, ki jih še posebej v bolj kritičnih skupnostih skušamo predalčkati. Shame so eden vidnejših predstavnikov generacije angleških alternativnih bendov, ki razvijajo lasten zvok na temeljih preverjenega koncepta najstniške agonije, temeljih, posodobljenih z več samoodgovornosti in manj kremžljivimi besedili, kot so bila značilna za mnoge predstavnike izpetih odvodov punk muzike preteklih desetletij. Tretji studijski izdelek benda Shame, album Food for Worms, je zrasel iz krize identitete, ki je glasbenike zajela v obdobju družbene katastrofe zadnjih nekaj let in posledičnih sprememb v glasbeni industriji.

Tudi če skupine Shame ne poznate, boste v njihovi muziki slišali precej znanih glasbenih idej. Poleg črpanja navdiha iz bogate londonske scene sodobnikov lahko prepoznamo tudi prevzem štafete od sonarodnjakov The Fall in, predvsem po recepturi za kitarske sekcije, čezoceanskih Interpol. Zanašanje na kitarsko inovativnost zunaj klasične virtuoznosti je precej stalen element žanra, Shame pa vplivov starejših bendov ne skrivajo, temveč jih uporabljajo kot odskočno desko za iskanje novih melodij in zvokov. Z zanašanjem pretežno na kitare si postavljajo težje izhodišče od svojih glasbenih kolegov, na primer black midi, Squid ali Black Country, New Road, in se znajdejo v podobni špuri kot Idles ali Fontaines DC. Shame tako kot ta benda dokazujejo svojo ustvarjalno veščost kljub zamejenemu izboru inštrumentov. Na novi plošči ohranijo nekatere značilnosti s prvih dveh plošč, še posebej z debija Songs of Praise, ki je bil kljub najstniški vihravosti v besedilih in izvedbi zvočno milejši in relativno vprežen v žanrska pričakovanja.

Plošča Food for Worms že na začetku nakaže ustvarjalno zorenje skupine, ki z odmikom od prej nepogrešljivih lajajočih vokalov in disonantnih rifov v prvi skladbi Fingers of Steel ponudi tudi klavirsko podlago in živahneje strukturirane inštrumentalne linije, kljub pogostim spremembam pa se te vseskozi med seboj dobro ujemajo. Najbolj drzna sprememba je zasluga pevca Charlieja Steena, ki je premagal svojo sramežljivost, razvil bolj melodične vokalne linije in uporabil bolj premišljeno dinamiko podajanja tekstov. Na prejšnjih ploščah je večina besedil napol izrečena z jeznim, neuglašenim laježem, značilnim za mnoge bende postbrexitovskega obdobja. Petje na novi plošči dopolnjuje spreminjajočo se dinamiko in melodičnost komadov, ki sta posledici prenovljenega pristopa k skladanju. To se najbolje pokaže v komadu Adderall, pesmi o prijatelju, ki so ga pogubile opojne substance, ter v razvijajoči se in melanholični skladbi All the People, katere večglasne vokalne in kitarske disonance, prepletene z liričnimi opomniki o medsebojni ljubezni, spominjajo na zgodnji ameriški emo.

Kljub spremembam v ustvarjalni smeri pa bend na plati prikliče tudi zvoke iz preteklosti, z njihovega prejšnjega albuma Drunk Tank Pink. Komadi, kot sta denimo Six Pack in Alibis, zvenijo kot nadgradnja demov, ki so izpadli s seznama skladb omenjenega albuma iz leta 2021. Hitrejši tempo in agresivni rifi, pa tudi manj rafinirani vokali bi morda bolje delovali na prejšnjem albumu, a je njihova umestitev na plošči Food for Worms ravno pravšnja, ker ustvari potrebno dinamičnost. Sprememba v bendovi glasbi namreč ni tako drastična, a v določeni meri se je izgubila energičnost mlade zasedbe, ki svojo jezo izživlja na ničesar krivih strunah. Vključitev trših komadov skupaj z nekaterimi trenutki navidezne neizkušenosti opominja na preteklost benda in jih s tem umešča v njihov ustvarjalni prostor in čas.

Med londonskimi bendi opazimo dejstvo, da so glasbeniki in glasbenice kreativno rasli tesno drug ob drugem, kar seveda prinese željo po nenehnem izboljševanju in prehitevanju svojih vrstnikov. A so zasedbe kljub temu med seboj kolegialne, na kar kažejo pogosta sodelovanja med člani različnih skupin. Shame v tej luči v skladbo Alibis celo vpletejo osrednji rif iz singla Sunglasses benda Black Country, New Road in iz tega naredijo popolnoma nov komad, z isto anksioznostjo, ki je prevevala izvirnik, a z nesporno Shame identiteto. Z vidika te medsebojne tekmovalnosti in usmerjenosti k novim teritorijem skupina pokaže korak naprej, predvsem v zorenju liričnih tematik in fines v ustvarjalnem procesu. Navsezadnje so bendi postbrexitovskega vala, ki se jih še vedno držita znački mladostnosti in zvočne radikalnosti, že vrsto let na sceni in so tako osebno kot glasbeno odrasli pred očmi publike, zaradi česar je evolucija nujna. Kljub temu da Shame z novo ploščo Food for Worms ne odkrivajo tople vode, so pokazali, da se zavedajo nujnosti rasti in sprememb, in so že v tretje uspeli ustvariti pester in zelo oseben izdelek.