Polydor, Republic, 2024

Ko imamo pred seboj glasbeno delo, se moramo kot kritični poslušalci zavedati njegovega konteksta; najsi je govor o plošči, singlu ali performansu, ta ni plod le intenzivnega, napornega ustvarjalnega procesa, temveč tudi prostor-čas udejstvovanja in glasbeno-zgodovinske izobrazbe oseb, ki so pri stvaritvi sodelovale. Prav kontekst dela je tisti, ki dober album povzdvigne v ključen ali celo kulten album. Teh ne primanjkuje. Univerzalna širitev glasbenih in širše kulturnih idej ter nenehni razvoj kot plod kolektivno omreženega razmišljanja glasbenic in glasbenikov sta vodilo do razvoja tisočerih miniscen, bolj ali manj nišnih podžanrov in glasbenih šol, mnoge pa svoj nastanek dolgujejo majhnemu številu kritičnih ustvarjalcev in njihovih del. Eno velikih svetovnih stičišč kulture je seveda New York, izvor številnih kultnih zasedb in rojstni kraj pomembnih konceptov sodobne glasbe. Kot tak ima v pogovoru o glasbenih lokacijah poseben, impozanten status, pregovorno pisana scena pa je za zunanje seciranje praktično nedotakljiva. Toda pred seboj imamo album producenta The Dare, ki se v naslovu brezsramno in nagajivo sprašuje, kaj je narobe z New Yorkom.

The Dareje umetniški projekt, s katerim se od pandemije naprej predstavlja ameriški glasbenik Harrison Patrick Smith. Pred selitvijo v New York v svojih zgodnjih dvajsetih je kot začetnik indie rock zasedbe Turtlenecked na ameriškem severozahodu izdal nekaj albumov in dosegel lokalni uspeh, ki pa se ni razcvetel. Kot The Dare je javnost dosegel z viralnim singlom Girls, ki mu je poleg drugega prinesel producentsko mesto na albumu Brat britanske glasbenice Charli XCX. Momentum svoje šok-slave in kulturnega trenutka plošče Brat je izkoristil za izid prvenca pod novim umetniškim imenom – plošče What's Wrong With New York?. Sodelovanje s Charli XCX, viralni plesni hitiči in zaigrana persona so mu, verjetno ob spodbudi založniške korporacije, ki stoji za njim, prinesli veliko medijske pozornosti in tlorisa na klubskih plesiščih, še pred obstojem dokaznega gradiva o njegovi kvaliteti ali vplivnosti. Po kratkometražcu Sex EP je torej pričujoča plošča pravi litmusov test za vrednotenje glasbenika. 

Pričaka nas opojna in razkošna kombinacija plesne muzike in indie glasbe iz prejšnje garniture kulskih zvokov. Retro zveneči sinti in tolkalni sempli, žagajoči digitalni basi ter zveneče funkovske kitare tvorijo temelje za lesketajočo se fasado medijskega blišča in Smithove persone. Toda ti temelji ne zdržijo teže hajpa, v katerega se je glasbenik ulovil. Zdi se, da je The Dare želel ustvariti nov »newyorški« album, za generacijo, ki ni zares doživela hajpa, lokalpatriotskega ali transplantiranega občutka pripadnosti nekemu gibanju in naivnih mokrih sanj nekega idealiziranega New Yorka. CBGB je zdaj modni butik, Beastie Boysov ni več, LCD Soundsystem pa so trenutno bolj zainteresirani za igranje na festivalih in za naravna vina kot pa za karkoli zares ustvarjalnega. Nekaj osvežujočega manjka, a za tak album The Dare sega preplitko, preblizu v zgodovino, da bi na spodoben način odgovoril bogati glasbeni zgodovini tega mesta. Črpanje navdihov iz srednjih dvatisočih in glasbene reference na to obdobje onkraj igrivega, žurerskega nastopaštva najdejo bolj trhla tla. James Murphy je konec koncev prav v tistem obdobju brezsramno obujal skomine na osemdeseta, in če sta takrat njegovo enciklopedično glasbeno znanje in talent kompenzirala nerodnost nekaterih verzov, je The Dare v svoji nostalgiji cenen in bistveno manj razgledan. 

Za boljše razumevanje razlogov za Smithovo zvenečnost moramo spet omeniti tako imenovani brat summer, katerega kolaborant je bil ustvarjalec; sprožil je namreč dodaten pomik čudaškosti in samosvoje upornosti v mainstream ter komercializacijo navidezno nišne subkulture, na katero pa je v resnici prav zaradi želje po pripadnosti gibanju, želje po potrditvi vsakdanjih občutkov in po nostalgiji odgovorilo zelo veliko število ljudi. Stičišče današnjega klubskega popa in newyorške indie scene v stilu Meet Me in the Bathroom je hedonistično uživanje glasbe, to pa The Dare dobro zaobjame. Glasbenikov indie sleaze revival – kulturni odmev zabavnih dni prejšnje generacije, čez katerega so glasbeni mediji prelepili Smithova sončna očala – v svoji misiji po zabavi sicer uspeva, toda sloni na izposojenem, idealiziranem slovesu indie glasbe iz začetka tisočletja ter na želji po nekakšni avtentičnosti in materialnosti, vezani na tisti čas. Kljub možni potrebi povratka tovrstne glasbe tu zares ne dobimo dovolj svežih idej, da bi lahko album postavili za model razvoja nečesa novega.

Dejstvo pa je, da se za tečno persono Smitha dejansko skriva dober producent, z ušesom za skladanje in aranžmaje. Če prisluhnemo paleti digitalnih in analognih sintetičnih zvokov, lahko v njej razberemo dober okus za izbiro zvočnih profilov za dosego specifičnega stila, znotraj dveh minut tako glasbenik spretno preide iz retrodance punk zvoka v MDMA-induciran klubski razvrat, tik zatem pa skladbo smiselno zaključi in nadaljuje z naslednjo. Prav tako moramo pohvaliti okusno dodajanje kitarske inštrumentacije k plesnim zvokom, česar lep izraz je denimo singel Perfume. Pri glasbi pa se zatakne, ko se približa personi Smitha. Vokali so polni hedonističnih krikov in s tem ne izražajo pravzaprav nikakršnih čustev, besedila pa kljub očitnemu neresnemu, šaljivemu pristopu pogosto delujejo zgolj lena in prazna. Višek plošče je še vedno razvratna vulgarnost skladbe Girls in njen idejni naslednik Perfume, medtem ko lahko v primerjavi s tema skladbama druge dele albuma umestimo v kategorijo balasta. Frustrirajoča vsota vsega je, da v najboljših trenutkih slišimo kvaliteten, poznavalski in sodoben rejverski dance punk, v najslabših trenutkih pa odpadli singel Facebook marketplace Davida Guette iz leta 2012.

Kapitalizacija medijskega pompa in komercialnih smernic, med katerimi se je The Dare znašel, torej ni zares posrečena. Kratek album, ki ga je sproduciral, bi bil lahko glede na nekatere skladbe, prisotne na plošči, ob daljši posvetitvi brez kotiranjatržnih tendenc veliko kvalitetnejši. Če ne upoštevamo dejstva, da gre pri glasbeniku za očitno, samoironično nastopaštvo, in pustimo ob strani občutek, da na newyorško ali klubsko sceno nasploh ne doprinese veliko, kot bi nas rad prepričal, nam v ušesih ostane zabaven, trapast album, ki žurerje pospremi na poti od osvajanja domačega ogledala do kluba in nazadnje do mačka. Momentum, ki ga je ustvarjal od svojega prodora na sceno, je kljub medijskemu izpostavljanju glasbenika kot naslednjega portreta scene nekoliko zapravljen z glasbo, ki je predobra za prezrtje, a hkrati preveč puhla, da bi neomajno stala ob nebotičnih glasbenih simbolih New Yorka.