Real World Records, 2019

Formule so glasbenikov najboljši prijatelj in najhujši sovražnik. Kot ključna prednost formula lahko omogoči avtorju lasten stil, določeno pristnost in ga s tem loči od množice. Slabost pa postane, ko avtor postane ponavljajoča se lajna, na vtis zdolgočasen ustvarjalec, v hujših primerih celo osladna parodija samega sebe. Težko je vzdrževati krhko ravnotežje med stilsko prepoznavnostjo in pretiranim ponavljanjem. Krog stila je na žalost trdo dejstvo v zvočno ozkih žanrih, kakršni so tudi žanri tradicionalnih etno glasb. Tu se včasih zdi, da je vse, kar med seboj ločuje posameznike znotraj kopice super inštrumentalistov, le detaljno ocenjevanje tega, kateri je še najbolj super. Na raznih trad sejah po zakotnih pubih na Škotskem in Irskem srečamo lepo kopico mojstrov keltskega preigravanja. Njihove strategije za izstopanje pa so pogosto zgrešene. Medtem ko eni virtuozno drkajo na inštrumente in drugi poskušajo tradicijo vpeljati v že oblikovane rockovske žanre, se tretji raje osredotočajo na to - kako znotraj osnov teh starih glasb zveneti drugače. Ene izmed mojstrov te tretje možne poti predstavljamo v tokratni Tolpi bumov.

Morda se kdo spomni našega kratkega potovanja po stari mistični deželi Irski. Superskupino The Gloaming smo obravnavali že v DJ Grafitih pred dobrim letom in pol. Takrat smo se v zaključku oddaje vprašali, ali je zven njihovih verzij tradicionalnih žalostink res dovolj, da bo zasedba obveljala kot ena vodilnih skupin v osrčju sodobne irske glasbe. Ob poslušanju njihovega najnovejšega dolgometražca The Gloaming 3 smo to vprašanje primorani ponoviti oziroma ugotoviti, ali nova plošča ponudi dovolj novosti, ki bi lahko izrisale pot ven iz zaklete formulaičnosti.

Uvodna skladba na plošči The Weight of Things nas hitro vpelje v tipičen zven zasedbe The Gloaming. Atmosfera s klavirjem in godali nas zapelje v že dobro znano sivino njihove pastorale. Vseeno pa opazimo majhno, vendar dovolj opazno razliko. Vokal Iarla Ó Lionáirda in njegov način sean-nós petja je zdaj bolj agresiven, surov in več kot primeren za sodobno pesnitev, kakršno Iarla tu prepeva. Besede pesnika Liama Ó Muirthile so podvržene repetitivnemu ritmu klavirja in napetosti godalnega aranžmaja. Nato nas preseneti teža definirane konsonančne harmonije, ki v refrenu ustvari občutek popolne razrešitve. Nekaj podobnega smo opazili že v otvoritveni skladbi s prvenca, a na The Gloaming 3 takšen trik izpade bistveno bolj dodelan, ob še ostalih skladbah pa postane jasno celo, da je poudarjena metoda igre napetosti in razrešitve ena glavnih značilnosti novega albuma.

Dodelanost omenjene kompozicijske tehnike pa ni edini steber novega dolgometražca. Ob skladbah, kakor so Áthas, Reo in My Lady Who Has Found The Tomb Unattended, začutimo veliko močnejši vpliv post-rocka. Seveda je bil ta očiten že ob njihovih predhodnih izdajah, a ob natančnem poslušanju The Gloaming 3 izredno močno izstopi ljubezen do dromljajočih zvokov. V skladbi Reo je razbijanje stare formule zasedbe še najbolj očitno. Tu nas presenetita disonančna atmosfera sodobnih godalnih artikulacij in odmevajoč vokal, še preden se v poznanem stilu zasedbe The Glaoming skladba razraste v upanja poln vzklik po konsonančni razrešitvi.

Zahvala dodelani, skoraj sigur-rosovski atmosferi gre seveda predvsem producentski taktirki pianista Thomasa Bartletta in raztegnjenim sozvočjem napetosti violinistov Martina Heysa in Caoimhína Ó Raghallaigha. Najslajši trik pa predstavi skoraj neopazen prehod iz popolne temačnosti v svetel motiv, zaigran v obliki tradicionalnega jiga.

Še najbolj opazna formula, ki smo je iz jezika zasedbe The Gloaming že vajeni, je več kot očitna stroga implementacija tradicionalnih oblik irske glasbe, denimo oblik jig in reel. Violinista Hayes in Ó Raghallaigh se ponosno spuščata v upočasnjene verzije tradicionalnih skladb in s tem v tipični maniri rišeta lastne verzije keltske pastorale. Skladbe, kot so The Lobster, Sheehan's Jigs in Doctor O'Neill, delujejo kot sidra irskega duha. Zasedbin odnos do stare kulture ni očiten le ob melodičnih spevih tehnike sean-nós ali ob tradicionalnem fidlanju. Kos kulturne dediščine The Gloaming uvajajo tudi s previdno izbranimi teksti, ki so v veliki meri stare ali sodobne pesnitve irskih pesnikov. Te ob glasbi ne le zaživijo, Iarla jim vlije tudi kanček pristne dramatičnosti. S tem se dokončno potrdi, da je The Gloaming 3 do danes še najbolj dodelan izid te irske superskupine.

Prepričani smo, da je veliko oboževalcev zasedbe The Gloaming tudi njihovo novo ploščo sprejelo kot predvsem prijetno poslušanje usidrano v edinstvenih arhaičnih oblikah tradicionalne glasbe. Vendar se tu v skritih detajlih skriva tudi še kaj več. Morda se bomo nekoč ob The Gloaming 4 srečali s še bolj zanimivo zvočno atmosfero. Takšno, ki bo dokončno pokazala, da The Gloaming ne blodi le po svoji že znucani formuli. Takšni, ki bo lahko bolj otipljivo predstavila skupino tudi kot strastne inovativce znotraj glasbene sfere sicer ozkozvenečega žanra.