Cuneiform Records, 2017

The Great Harry Hillman je švicarski kvartet skorajšnjih tridesetletnikov, ki so do tretje plošče in z njo do frekvenc vašega radia prišli po slabem desetletju skromnega dela. To jih je skozi nekaj turnej in festivalskih pojavitev po pretežno Švici, Nemčiji in Avstriji utrdilo v nekem zvoku, ki na njihovi plošči Tilt deluje jasno in prepoznavno dobro definirano. Čeprav relativno neznani, a tudi že precej očitno utrjeni in izmojstreni, si zaslužijo droben prenos informacij s kratkega promo materiala, ki spremlja njihovo istoimensko spletno stran.

Prvo, kar izvemo, je poreklo imena, ki naj bi bilo prevzeto po zlatem olimpioniku, katerega vrhunec se je odvil pred dobrim stoletjem. Da si je zaradi nekega razloga omenjeni športnik sedaj zaslužil še bend, lahko mlademu kolektivu verjamemo na besedo – verjeti pa ni treba, da je njihova glasba polna catchy tunes. To je preverljivo dejstvo. Zmoti pa pričakovano žanrsko umeščanje, po katerem naj bi bili The Great Harry Hillman obetavni predstavniki resničnega novega jazza.

Takoj smo se namreč prisiljeni vprašati, o čem ta oznaka govori. Pa pomislimo: zagotovo ne gre za nove poteze svobodnjaškega jazza, niti v njegovi bolj standardizirani različici, kakršno je v Evropo tolikokrat ponesel čudežni aktivni mož iz Chicaga. Tudi ne gre za kako od v zadnjih desetletjih razbohotenih evropskih scen – ne holandski swing ne vladno podprti norveški melanž vsega, kar je v novi muziki kreativnega in robnega. Saksofonski zvok Nilsa Fischerja sicer res nekajkrat nesramno spomni na nujazzovske Wibutee, a to je neodločilna podrobnost.

Vseeno pa smo po zaslugi dobro povezane in obveščene ljubljanske organizatorske mreže v zadnjih letih uspeli slišati kar nekaj novejših jazzovskih zasedb, ki so zagotovo udarile tudi v uhlje švicarske četverice. Gre za precej široko nabirko zasedb, zbranih okoli Chesa Smitha, pa pred nekaj leti zelo navdušujoče Bigmouth Chrisa Lightcapa, nekaj podobnega pa bodo letos na ljubljanski jazz zanesli denimo Velkro. Ne gre toliko za žanrske podobnosti kot za način komponiranja glasbe. Na primer: očitne improvizatorske veščine se socializirajo z bolj in manj odločnimi skrenitvami v energične viže z bolj rockovskimi potezami, zraven se nam ni treba bati občasne melanholične nežnosti, kitarist pa namesto razkazovanja rokohitrskih veščin raje ležerno spusti kak glasen šum. Kar pa pri švicarski četverici slišimo v naslednjem koraku, je posameznikov stil. Na primer nevsiljiva swingovska nabritost bobnarja Dominika Mahniga, ki vseeno ne pozabi, da je šef bande očitno tisti, ki piha v cev, medtem ko mu ob boku stoji kolega David Koch z izrazitim in mestoma rezkim kitarskim zvokom. A kot po navadi nas tu bolj zanima, v kakšno celoto je četvorka vse to seštela.

Zapletene jazz-rockovske viže so tu povsem skromne, saj jih ne spremlja nič pompoznega. Improvizirana igra je zelo občasna, sama muzika pa ostaja na varni obali preračunanega toka. Gre za pesmice, katerih vsaka izpostavi nek moment, ki je enkrat melodičen in lahkoten, drugič jazzovsko zapleten, tretjič spet preoblečen v kak zvočni detajl, vseskozi pa zelo catchy. Preden vam iskreno zaželimo prijetno poslušanje, pa se le še spomnimo, zakaj se je obrv dvignila ob napovedi novojazzovske muzike. The Great Harry Hillman znajo in zmorejo, kot se verjetno spodobi tudi za športnika, ki jim je posodil ime. A ob tem zelo malo, veliko premalo tvegajo.