Prepogosto prekletstvo punk albumov je ponovno udarilo po recenzentskem terminu Radia Študent. Naša naperjena, hrupa lačna ušesa lovijo distorzirane frekvence, a seznam kratkih komadov švigne mimo, kot bi rekel keks. Minimalne standarde za oddaje moramo vzdrževati, zato nam včasih ne preostane drugega kot v eni Tolpi bumov poslušati dva albuma. Brzi punk, pač. Tokratna izbira sta hrvaški bend The Hahas and the Blablas s svojo prvo kolikor toliko dolgometražno, istoimensko izdajo in berlinski punkerji Benzin, ki so prav tako izdali svojo debitantsko studijsko ploščo. 

The Hahas and the Blablas: The Hahas and the Blablas (Vesela kornjača, 2025)

Začnimo v soseščini. Zagrebška art punk zasedba The Hahas and the Blablas je prvi demo EP izdala pred tremi leti s komadoma We'll fix it in the mix in Andy Kaufman is not my dad, ki se v precej bolj dodelani obliki znajdeta tudi na novi plošči. Preprosto poimenovana po bendu je izšla pri Veseli kornjači ob podpori internetnega epicentra nenavadnega punka, kanala Tremendo Garaje. Po dveh letih nastajanja debitantski album benda tako ni dosegel zgolj hrvaške ali balkanske publike, temveč je prodrl širom globalnega podzemlja. 

V primerjavi s tem, kar lahko navadno pričakujemo od lokalnih podtalnih bendov in rednega menija Tremendo Garaje, je plošča s produkcijskega vidika presenetljivo kvalitetno, predvsem pa čisto posneta, medtem ko so preostale podobne zasedbe bolj naklonjene principu naredi sam z bolj ali manj namerno nizkokvalitetnimi posnetki. Glasba zasedbe sicer kliče po kvalitetnejšemu pristopu, saj so skladbe inštrumentalno precej bogate, z vključevanjem tonsko in melodično jasnih kitar in basa ter obilico sintov, ki v egg punk doprinesejo nostalgične zvoke novega vala. Večglasni vokali z lahkotno glasovno igro spominjajo na pionirje čudnega punka The Rezillos in na novovalovske polbogove Devo.

Podobno neresen pristop je zasedba ubrala tudi pri pisanju besedil. Skladbe so absurdne in mestoma groteskne, polne nesmislov in humorističnih zgodbic, pogosto z nepričakovano globljo poanto. Jebivetrski odnos je ultimativen, nič ni sveto, niti genitalna pričeska Debbie Harry. Lirični nesmisli, interne fore in zgodbice so v veliki meri nadrealne, a se pogosto dotikajo realnih življenjskih problemov in frustracij, denimo v komadu Bureaucracy, občasno pa precej neposredno sardonične, kot v skladbi David Icke. S prvencem The Hahas and the Blablas stopajo ob bok uveljavljenim imenom jajčastega artpunka, kot so Beer, PAL in Goblin Daycare, a uspejo v žanr doprinesti izvirne ideje, svežino in novo dozo absurda.

Benzin: Treibjagd (Static Age Musik, 2024)

V drugem delu se selimo v Berlin. Nekje na vzhodnem delu nemške prestolnice leži ulica Allee der Kosmonauten, ki je ime posodila tam lociranemu punk kolektivu, na kratko imenovanem ADK. Eden od bendov, ki pripada temu kolektivu, je Benzin, surovo zveneča postpunk zasedba, ki na svojem prvencu Treibjagd, izdanem novembra lani, združuje hardcore stare šole z modernimi garažnimi in artpunk prijemi. Benzin in ADK sta pravzaprav skoraj enaka pojma. Člani benda igrajo v številnih drugih bendih – v različnih permutacijah se udejstvujejo v Die Letzten Ecken, AUS, Go Lamborghini Go, Deltoids in drugih bendih. ADK je nepogrešljiv del sodobne berlinske punk scene, Benzin pa so od vseh udeleženih projektov dejansko še najbližje srčiki punka oziroma vsaj njegovi osnovni formi.

To pa ne pomeni, da je glasba približno 43 let za svojim časom. Kljub preverjenemu zvoku so Benzin v delu sveži, predvsem na račun kreativnega in dinamičnega poigravanja s kitarskimi linijami ter nepotešljive sle po konstrukcijskem kolažiranju komadov. Kljub temu da so komadi v povprečju dolgi le kakšno minuto, tega ne kompenzirajo zgolj z vratolomno hitrostjo. Podvrženi so nenehni evoluciji in slalomiranju med stili, s tem pa pravzaprav vedno ostanejo en korak pred poslušalcem in uspejo razviti zanimive glasbene ideje. Na račun tega ni niti enega takta balasta, vse, kar je odigrano, je tam z razlogom, princip, ki tudi pri hardcoru prepogosto ni upoštevan.

Gre za prvi studijski album zasedbe, potem ko je leta 2019 izdala demo kaseto, leta 2023 pa pri ADK-jevi hišni založbici Billo še koncertni tejp Live im SO 36. Na slednjem so se znašli tudi nekateri komadi z albuma Treibjagd, ki pa so na pričujoči izdaji bolj dodelani in seveda bistveno bolje posneti, zahvaljujoč T-Rexu, hišnemu producentu in nasploh skrbniku aleje kozmonavtov. Srditi toni kitar so hkrati dovolj jasni, da dopuščajo uslišanje melodičnih nians njihovih rifov, v glavnem v stilu East Bay Raya. V koraku z glasbo je vokal velikokrat vročičen, teatralen, a s stalno noto berlinske naveličanosti. Treibjagd je za nemško oziroma vsaj za berlinsko punk sceno več kot dobrodošel del mozaika, ki uspe zveneti izvirno in zanimivo kljub močnemu navezovanju na zvoke iz starih časov berlinske dihotomične izoliranosti in družbenega vrenja.