The Maggie Pills: Hope Is A Risk

samozaložba, 2023

Vsak posameznik ima svoje predstave o delovanju družbe, pri čemer se naša prepričanja verjetno gibljejo po spektru od tistih bolj pozitivno pa do tistih bolj negativno naravnanih. Dovolimo si postaviti tezo, da je ob znatni meri slabega na svetu skupna lastnost prav nas vseh, da živimo v precejšnji utvari. Če želimo živeti kolikor toliko spokojno življenje, je nujna vsaj nekolikšna stopnja lastne pretvare, češ da je vse okej. Tokrat bomo izstopili iz te cone udobja, in sicer skozi novo glasbo pank zasedbe The Maggie Pills. Gre za šestčlansko narodno mešano zasedbo, locirano v Melbournu, od koder vse od izbruha epidemije koronavirusa skozi glasbo izraža svoj svetovni nazor.

Dolgometražni prvenec Hope Is A Risk nas pahne v skoraj distopičen svet, v katerem nas skozi premišljen zvok dobro premeče po raznih mračnih kotičkih našega sveta. Muziko opredeljujejo žanrski prehodi vse od grungea pa do popa, intenzivno izpeljane kitarske solaže, mojstrsko ustvarjena napetost, škripanje in srhljiva ter na trenutke neprijetna zvočnost, ki je podkrepljena s sintom. Inštrumentalizacija je torej dodelana, predvsem pa je dinamična in vseskozi skrbno teatralno izvedena, s čimer se izvrstno prilega spremljajočim besedilom. Ta so tudi vokalno smiselno opremljena, ko nas popeljejo v ta podirajoči se svet, ko se silovito sučejo od tistih bolj distorziranih, včasih resigniranih ali bolj srditih, ali pa kar govorno izpeljanih vokalov. Dober vložek, ki izrazi počutje, vzdušje in bendovo eksistencialno držo, so poleg sprememb vokalnih intonacij tudi vmesni medmeti, torej občasni kriki, stoki in vzdihi.

Hope Is A Risk je plata, na kateri bend vseskozi premleva stanja, kot so nihilizem, prazne vrednote družbe, strahota časa, pomen posameznikovih odločitev, družbena destrukcija, zlo človeštva, vseprisotna korupcija, posameznikova otopelost, neizmuzljiva krivica in nedosegljiva družbena pričakovanja. Kot narekuje ime plate, so nam po eni strani pod nos vržene vse te družbene anomalije, se pa vseskozi hkrati poraja vprašanje smiselnosti upanja in tveganja v tem dekadenčnem ozračju. Na premišljenost albuma kažejo ponavljajoče se iste besede ali isti pojmi, in sicer so to ogenj, svetloba in tveganje. Plošča je zastavljena po skoraj dramski strukturi, v katero smo vpeljani z vprašanjem, ki se glasi: upanje, ali si tu? Plato zaključi indie komad Electric Blue, ki pa je po splošnem vzdušju in toku plate skoraj šokantno lahkotno zveneč. Deluje kot nekakšno razodetje vse te opevane temê sveta, s katerim nam ponudi vrata iz orisane distopije nazaj v našo pretvarjajočo se realnost.

Kar je opevano na plati, gotovo slika podobo avstralske družbe dandanes. Če se dotaknemo bolj specifičnih političnih problematik, je recimo komad The Freedom Club napojen z zgodbo aboridžinskega transseksualca in političnih upornikov, komad XWX govori o begu možganov, komad Hope Is a Risk pa o nekonformizmu. Ne čudi, če se tudi v našem prostoru komu porajajo podobne misli, kot našteto gotovo ni tuje tudi mnogim drugim ljudem, razpršenim po vsem svetu. Poleg močnega inštrumentalnega udrihanja je tako skorajšnje univerzalno poistovetenje z opevano družbeno držo benda gotovo nekaj, kar nas kot poslušalce pritegne k njihovi muziki. K idejni in zvočni obogatitvi plate nedvomno pripomore kombinacija različnih kulturnih ozadij benda, ki je sicer večinsko avstralski, ob čemer vokalistka Delfi Sorondo prihaja iz Argentine, bobnar Mario Perez pa iz Venezuele. V Avstraliji, ali raje kar v samem podtalju mesta Melbourne, se sicer perečih problemov ne dotikajo zgolj panksi The Maggie Pills. Prav tam so namreč še kako politično neimuni tudi bendi, kot so na primer Cutters, R.U.B., The Miffs in Jalang.

Ob razvneti pank sceni v Avstraliji se bend tokratne Tolpe bumov s svojim debijem vanjo vključuje z ambicioznim in izstopajočim zanosom. Plošča Hope Is A Risk izpade kot dovršen projekt, katerega dramatična struktura in inštrumentalna ter žanrska pestrost kažejo na ustvarjalnost in talent glasbenikov. Nekateri komadi sicer odzvanjajo v indie pop povprečnosti, a če prisluhnemo albumu v celoti, lahko kakopak začutimo kompleksno zastavljen glasbeni izdelek.