Epitaph, 2017

»Spevne himne in zgodbe vsakdana« bi lahko bil dober opis punk rock zasedbe The Menzingers, ki se letos vrača z novim dolgometražcem. Ameriška četverica iz Pensilvanije v svoji desetletni karieri ni bila veliko prisotna v našem etru. Tudi zato si bomo v tokratni Tolpi bumov privoščili njen najnovejši album After The Party. The Menzingers so se širšemu glasbenemu svetu predstavili s svojim pop punk prvencem A Lesson in The Abuse of Information Technology, ki se je agresivno, poln srca in strasti pojavil leta 2007. In prav ta strast je vodila skupino tudi skozi konkretno število turnej, albumov, kratkometražcev in razvoj njenega osnovnega zvoka.

Tu pa se pojavita vprašanji zvočne podobe te ameriške punk skupine: kaj loči The Menzingers od ostalih klonov pop punk utopije in kakšen razvoj je njihova zvočna identiteta doživela skozi dolgoletno kariero? Za odgovor se lahko obrnemo prav k njihovi letošnji novi plošči After The Party.

Prebijanje ledu ameriške glasbene industrije ja nadvse težko, a so The Menzingers svoje ledolomilske sposobnosti pokazali že leta 2012. Takrat je skupina izdala svoj tretji dolgometražec On The Impossible Past. S tem glasbenim mejnikom se je skupina znašla pri založbi Epitaph in se zvočno preusmerila iz spevnega pop punka v nekakšno mešanico Springsteenovega heartland rocka in emotivnega punka. Prav ta zvokovna barva je nato postala in ostaja pečat skupine. Emocije, ki smo jim priča ob teh treh ploščah njihovega sodelovanja z založbo Epitaph, lahko pripišemo besedilom, ki jih z odkritostjo polnita glavna tekstopisca skupine Greg Barnett in Tom May. Njune naracije, ki izhajajo iz vsakdanjega življenja in eksistencialističnega boja, niso ravno v razredu metaironičnega »Kozelek« izpovedovanja, vendar pa The Menzingers svoja sporočila s pomočjo spevnih melodij vseeno zasadijo globoko v srca poslušalcev.

After The Party v takšnem kontekstu ne prinaša nič novega. Barnett in May nadaljujeta svoje opevanje življenskih kriz in brezskrbnih spominov, take kadre življenja pa na novi plošči najmočneje občutimo ob štiklih, kot so Midwestern States, Livin' Ain't Easy in Bad Catholics. Protagonist svojo krizo obstoja in izgubljenost, kakršno opeva večina midwest emo žanra, predstavlja skozi oči naivno apatičnega, a vendarle simpatičnega tridesetletnika. Takega, ki pod nobenim pogojem ne želi odrasti, saj zakaj bi pravzaprav moral? S takšnim družbenokritičnim vprašanjem se sooča uvodna pesem Tellin' Lies, ki poslušalcem že razgrne glasbeni spekter celotnega albuma.

After The Party žanrsko torej ne prinaša nič novega. The Menzingers ostajajo v svoji mešanici spevnega pop punka in heartland obujanja. A posebnost novega albuma ni v mešanici žanrov, temveč v izvedbi in aranžmajski paleti. Četverica ne išče nove formule, temveč jo temeljno izpopolni. Tako kot besedila so tudi aranžmaji zaznamovani z občutkom, da so The Menzingers tokrat zares odrasli v svoji kreativi. Albuma On The Impossible Past in Rented Words sta bila že skoraj prenabita s spevnostjo, ki pa jo tukaj nadomešča uravnan potek skladb in celote. Zgodbe in emocije albuma bi mirne duše lahko poslušali v atmosferi irskega puba, v katerem se nekateri žalostno zapijajo ali obujajo spomine na naivno mladost, medtem ko drugi brezglavo plešejo na keltsko obarvane melodije, kakršne slišimo v The Bars in Lookers. Strasti pa ne gre pripisovati zgolj njihovim aranžmajem in besedilom.

Produkcijsko je album precej nasičen s šumom razbijajočih kitar, svetlikajočih se činel in na trenutke izgubljenih vokalov, ki jih zakriva morje srednjetonskih frekvenc. Tu bi lahko bili kritični do nečiste zvočne podobe, kakršno sodobna pop punk produkcija že nekaj let opušča. A vprašanje, ali bi After The Party deloval tudi s tako obdelano smetano, je smiselno. Moč in strast tega dolgometražca bi namreč lahko pripisali tudi temu šumu frekvenčnega razbijanja, ki ga album vzdržuje skozi svoj celoten tek.

S himnastim spevom pesmi Your Wild Dream bi lahko zajeli bistvo skupine, saj The Menzingers ostajajo heartland v krvi, emo v besedilih in punk v svojem izvajanju. To jasno slišimo v celotni drugi polovici njihove diskografije, a žebelj v krsto zabijejo prav z After The Party.