Woodsist, 2014

Če se z avtorskim izrazom kalifornijske zasedbe The Skygreen Leopards na pravkar izdani plošči Family Crimes srečujemo prvič, nam prikupne, umirjene in nevsiljive folk pop viže, kot bi prihajale iz katerega izmed počitniških šotorov v toplem poletnem večeru, prav gotovo zabrišejo veliko avtorskega potenciala, ki sta ga Donovan Quinn in Glenn Donaldson skozi zgodovino prevpraševala. Sedem albumov pozneje je njun nepredvidljiv, psihedelično obarvani avantgardni pop, poln občutij in impresij, trčil ob novo skrajnost, ki ji lahko pravimo tudi čas.

Pregovorno drži, da avtorje iz svojih matičnih zasedb vleče želja po novih preizkušnjah in doživetjih, oziranju v zavest in odkrivanju drugačnega. Vrnitev, četudi v izraznosti še tako radikalna, se v svoji prezentaciji drugačnosti nasprotno veliko raje naslanja na formo kot vsebino. Zasedba mora predrugačiti formo, zato da v njej najde vsebino. Morda je pri The Skygreen Leopards forma skozi preteklo desetletje pogosto sovpadala s prebliski vsestranskosti, ki so v njuno lo-fi zvočno silhueto vtirali nove in nove elemente, toda petletni premor kot tudi prehod k novi založbi Woodsist dajeta slutiti, da je s ploščo Family Crimes, ki ji morda nikdar ne bi imeli priložnost prisluhniti, vsebina nadvladala formo ali drugače - formo je odnesel čas.

Morda se dobre stvari res zgodijo same od sebe in je bil po osemletni osredotočenosti v oblikovanje in izoblikovanje zdaj folkovske, noise pa eksperimentalne, country zasedbe res potreben samo čas. Če sta s predhodnico Gorgeus Johnny še zavestno raztezala in iskala popolnost, Family Crimes deluje kot lahkotno brnenje kratkih in neposrednih akustično poudarjenih skladb. Avtorja Donovan in Glenn skozi nitenje štirinajstih skladb izžarevata spokojnost, kot bi orisovala izgubljeni duši, ki se po tem, ko sta v življenju izkusila vse, po dolgih letih spet najdeta. Strukturni avanturizem in eksperimentalna nrav, ki sta dolga leta gradila identiteto dvojca, nadomeščata romantičnost in plaha melanholija, ki v folkovski maniri opominjata na čas Byrdsov ali Neila Younga v nekoliko bolj ruralnem podtonu. Skladbe prežemata s pop melodiko ter ji v novem glasbenem poglavju predajata osrednjo vlogo. A pri tem ne dolgovezita, skladbe skozi dobrih trideset minut ostajajo jedrnate, sočne in melodične, v težnji po ohranjanju konsistentnosti ju pogosto zaključita prej, kot bi bilo kdaj morda potrebno, saj vesta, da na spored prihaja nova. Tako na plošči tudi ne gre iskati presenečenj, morda je še največje prav to, da smo jo le dočakali.