XL Recordings, 2022

Ko smo leta 2016 na Radiu Študent recenzirali (doslej) zadnjo ploščo angleške alternativne zasedbe Radiohead, je prišlo do iskrive izmenjave mnenj. Nekateri veteranski glasovi so se namreč spraševali, ali je tedanji glasbeni urednik ravnal pravilno, ko je za pisanje Tolpe bumov zadolžil novinca. Razmislek je šel v smer, da recenzije plošč bendov takega kalibra preprosto predstavljajo najbolj poslušan in bran del radijskega programa, neke vrste izložbo, prek katere bo v stik z radiem stopilo največ ljudi, zaradi česar moramo biti pri pisanju še boljši kot običajno.

Radiohead je res eden teh »nadbendov«. Eden redkih. Eden zadnjih, verjetno. Eden tistih, ki so navdihnili cele generacije eksperimentalnih rockerjev in nenazadnje prinesli še cel kup kakovostnih stranskih projektov. Ti vsem kreativnim silam benda že leta služijo kot prostor za izrazitejši odmik v elektroniko, jazz ali klasično glasbo, ob tem pa zanje predstavljajo sredstvo ustvarjanja, ko manj kreativni deli benda potrebujejo počitek. Najnovejši tovrstni projekt, ki Thomu Yorku in Jonnyju Greenwoodu nudi prostor za ustvarjanje, hkrati pa tako njiju kot nas odveže vsaj dela »radioheadovskega« pritiska, se imenuje The Smile. 

Pri The Smile se je Yorku in Greenwoodu pridružil bobnar Tom Skinner, znan po delu v zasedbi Sons of Kemet. Bend se je prvič predstavil na lanskem Glastonburyju, odtlej pa pilil komade, izdajal zelo obetavne single in letos maja izdal debitantsko ploščo A Light for Attracting Attention. Če smo zaradi Skinnerjeve prisotnosti morda pričakovali radioheadovski spoj z afro jazzom oziroma eksperimentiranje še v tej smeri, so že zgodnji singli nakazali, da se bosta Yorke in Greenwood v večji meri pravzaprav nekarakteristično držala nekaterih tipičnih značilnosti svoje matične zasedbe.

Poleg samih besedil, s katerimi Yorke v svoji nezgrešljivi maniri osebno melanholijo vzporeja z družbenimi tenzijami in pretečimi katastrofami, album zaznamujejo tudi pevčev kontrolirani falzet in kitaristovo takoj prepoznavno akustično brenkanje in drsenje. Tako osnovno zvočno premiso plošče predstavlja tisto, kar so Radiohead razvijali že vsaj na plošči In Rainbows leta 2007. Poleg tega se komadi tudi tokrat večinoma nalagajo počasi in razplasteno, četudi morda nekateri izpadejo vsaj za odtenek bolj instinktivno, kot je bilo to značilno za nedavne albume zasedbe Radiohead.

Predvsem to tokrat velja za glasnejše trenutke, v katerih Yorke in Greenwood ne bežita niti od kitarskega zvoka, značilnega za zgodnejše dele bendove kariere, torej tistega, h kateremu se bend, 25 let ni zdel pripravljen vračati. Hkrati nas v zgodnjo bendovo ero vrnejo tudi nekateri tišji, baladni komadi, kakršen je čudoviti Free In the Knowledge. Mestoma tokrat kitaram enakovrednega partnerja prestavljajo še živčne, pulzirajoče sint linije, značilne predvsem za bendovo sodobnejše delo in za Yorkovo nedavno solo ploščo Anima. Dodaten kazalnik prepletenosti zasedb The Smile in Radiohead pa je recimo še zaključni komad Skrting on the Surface. Pregovorno načitani feni zasedbe Radiohead se bodo gotovo spomnili, da se je pred desetletjem že pojavljal na bendovih setlistah.

Da gre vendarle za Yorkovo in Greenwoodovo »zrelo« fazo ustvarjanja, je sicer vsaj v obrisih tokrat jasno ves čas, nenazadnje že zaradi vrste gostujočih, klasično izobraženih glasbenikov, ob katerih nekateri aranžmaji še nadgradijo klasično radioheadovsko kompleksnost in eruditskost. Tako A Light for Attracting Attention deluje kot album, ki ga lahko v zvočnem in kakovostnem smislu razumemo skorajda kot enakopraven del diskografije Yorkovega in Greenwoodovega matičnega benda, torej del ene najimpresivnejših diskografij v zgodovini popularne glasbe. Če je to samo po sebi seveda velik kompliment, so nas morda prav Radiohead doslej tako razvadili, da nas lahko zares ganejo le še z največjimi presežki – oziroma še raje, z največjimi stilskimi odkloni. Morda se izkaže, da bo najtrajnejši vtis tako pustil komad The Smoke, v katerem je zvok vsaj malce manj radioheadovski, v osnovi že zato, ker je v ospredje namesto kitarske potisnjena hipnotična bas linija, ki v kombinaciji z bobni in trobento alternativnemu rocku kaže nove poti v jazzovsko (a)ritmično oziroma poliritmično raziskovanje. 

Čeprav Yorke in Greenwood tako kakovostne zbirke komadov morda nista izdala že poldrugo desetletje – pa sta v tem času skupaj in posamično izdala kup zelo kakovostnih zbirk komadov – bo najbrž plošča težko pridobila status, kakršnega bi pred leti. Pri tem določeno vlogo igra že dejstvo, da gre le za »stranski projekt«, ki že zaradi drugega imena ne bo pritegnil toliko ušes, klikov in debat, kot bi jih Radiohead. Poleg tega smo pri vrhunskih veteranskih umetnikih kakovostnih izdaj preprosto že vajeni oziroma z njimi že razvajeni. V tem primeru gre tudi za umetnike, ki so eksperimentiranje in izmikanje pričakovanjem pogosto postavljali pred poslušljivost oziroma pred luciden songwriting, zaradi česar je zdaj njihovo zadrževanje v neke vrste coni udobja sicer kar osvežujoče, a glasbenim medijem vendarle malo manj privlačno. Nenazadnje pa bi se lahko ob projektu The Smile še vprašali, ali lahko tovrstni alter rock bendi v spremenjeni kulturni in družbeni krajini sploh še nagovorijo specifičen zgodovinski trenutek. Do izraza zdaj vendarle lažje pride drugačna glasba: po eni strani bolj instantna in zabavljaška, po drugi pa tudi takšna, ki je zvočno oziroma produkcijsko še bolj neposredno moderna oziroma progresivna, pa hkrati bolj vpeta v okoliščine svojega izvora ali celo usmerjena v kritiko teh okoliščin. Morda velja mimogrede omeniti, da je 13. maja, na isti dan kot zasedba The Smile, svojo novo, težko pričakovano ploščo izdal tudi Kendrick Lamar.