Ghost Box, 2014

Vzgibi za nastanek mlade britanske neodvisne glasbene založbe Ghost Box se niso prav nič razlikovali od mnogih drugih somišljenikov, ki so v novem tisočletju oziroma širokopasovnem internetu zaznali priložnost ter predvsem možnost glasbo ponuditi širnemu svetu. Tako kot so se pričeli množično pojavljati glasbeni blogi, ki so bolj ali manj legalno opravljali vlogo glasbenih kuratorjev, so neodvisne založbe iskale nove glasbene ali konceptualne presežnike, ki bi pomagali zgraditi ali učvrstiti njihovo identiteto.

Ghost Box je tako po matičnih zasedbah Belbury Poly, The Focus Group oziroma The Advisory Circle, katerih ustanovni člani tvorijo tudi idejno jedro založbe, iz butične, elektroakustično obarvane ponudbe, ki po vzoru enotenja knjižnih platnic založbe Penguin združuje in prezentira svoje varovance, vseskozi sramežljivo tipala in povezovala nova glasbena imena, med katerimi so kot najnovejšo, najodmevnejšo in bržčas najradikalnejšo pridobitev predstavili nottinghamsko četvorko The Soundcarriers ter založili njihovo četrto studijsko ploščo Entropicalia.

Morda je še bolj kot za temelje založbe Ghost Box radikalnost moč prepoznavati v uravnilovki zasedbinega dojemanja sodobne pop glasbe oziroma v konglomeratu, ki z njo nastaja. Če kaj, potem glasba The Soundcarriers dokazuje, da je iz odkritega spogledovanja z obstoječimi glasbenimi vzorci moč postavljati temelje novim glasbenim presežnikom, ki so povsem neodvisni od časa oziroma da ima sodobni avtor prav v retro futurizmu obilo možnosti za napredek. Idejnost elektronsko podprte rock glasbe in bogatih, cineastičnih orkestracij, raziskovanje nekdanjih BBC-jevih radiofoničnih delavnic, ukalupljanje v ritmično krautrockovsko mehanskost, koketiranje z jazzovsko tradicijo ter odkrita zaljubljenost v moč kalifornijskega večglasnega harmoničnega popa so elementi, ki so uspeli psihedelično zvočno formo The Soundcarriers vkomponirati v precej širši in ambicioznejši zvočni projekt.

Če se v uvodni skladbi Low Light še lahko prepuščamo ležernim aranžmajem, kot bi prišli izpod prstov Janija Goloba iz časov zasedbe Delial, se nam tekom plošče odpirajo nova zvočna poglavja, ki prav gotovo kulminirajo v dvanajstminutni epopeji This Is Normal, obogateni s hollywoodskim zvezdnikom Elijahom Woodom. Bo že držalo, da The Soundcarriers v zastavljeni zvočni simbiozi poustvarjajo sijajno idejnost futuristične dovršene lounge glasbe, ne da bi se ob tem predajali njenim kalupom. Prav skozi prizmo slednje je moč odkrivati čare The Soundcarriers, ki nevsiljeno, a zato do poslušalca nikdar pokroviteljsko, samosvoje, a nikdar brezidejno, gradijo drveč in barvit zvočni konglomerat, poln odločnosti in samozavesti.