Kranky, 2023

Ambientalna glasba je v zadnjih letih močno prodrla v popularno poslušalsko zavest. Širšo publiko, ki ji ambient načeloma niti ni stopal na radar ali pa bi ga lahko ta kvečjemu predhodno zanemarjala kot preveč avantgardnega, brezciljnega ali dolgočasnega, je žanr zares dosegel preko pretočnih platform. Na njih danes najdemo morje plejlist, ki oglašujejo določena vzdušja in obljubljajo izboljšano koncentracijo ob delu. Prav tako nam ni treba brskati dolgo, preden naletimo na programe, ki sami ali s pomočjo uporabnika sproti izlivajo razpotegnjene sinte, začinjene z zvoki narave, dežja in televizijskega šuma. Z masovno popularizacijo žanra se je vštric spremenila tudi splošna percepcija tega, kaj sploh je vloga ambientalne glasbe, kako jo poslušati in kako nam ta dejansko lahko služi v vsakdanu. Ta nova percepcija je inherentno potrošniška; ambienta namreč ne dojema več nujno kot samostoječe glasbene forme z unikatnim umetniškim potencialom, temveč mu odredi pasivno vlogo. Glasba postane nekakšno sredstvo, s katerim utišamo moteče dejavnike in se tako lažje osredotočimo na svoje aktivnosti, dela umetnikov pa so postavljena v isti kontekst kot algoritmično ustvarjeni in kreativno izpraznjeni kosi glasbe.

Z mantro, ki umetnostni objekt prekvalificira v psihološko mašilo, so se odprla vrata masovni industriji, ki je trg nasičila z blagodejnimi, za pretočno predvajanje optimiziranimi ambientalnimi deli in primerno neambicioznim zvokom, prepojenim z brezdušno, korporativno pozitivnostjo. Brezobzirna komodifikacija in avtomatizacija ambienta sta v nekaterih veteranih žanra vneli razočaranje. Med njimi kanadski ambientalni skladatelj Tim Hecker z novim albumom No Highs opozarja na to novodobno pozicijo žanra in skuša nazaj uveljaviti človeškega avtorja kot tistega, ki pritiska gumbe za kulisami in udejanja glasbeno vizijo, ki presega golo masiranje čutil. Ambient tako poudari spet kot zvrst – raznoliko v svoji težavnosti in sporočilnosti – ne le kot zvočno karakteristiko.

Heckerjev glavni motiv na plati No Highs, prvi izdaji po štiriletnem premoru, je pričakovanje družbene kataklizme. Album pooseblja občutek zatišja pred nevihto, katere sicer sami ne moremo jasno razložiti in se nanjo pripraviti, a njen prihod vseeno čutimo globoko v kosteh. Ta negotovost najbolj pride do izraza v urbanem okolju, saj se tu na enem mestu povezuje največ družbenih protislovij, ki so zaradi svoje strukturne vpetosti lahko zgolj nemo vzdrževane. Razpad družbe je endemičen v njeni sami reprodukciji, spoznanje tega dejstva pa v posameznika vlije občutke nemoči in odtujenosti.

Tematike albuma so zaobjete na zvočni ravni z elementi, ki jih simbolično povezujemo s poznokapitalističnimi fikcijami in estetikami. Iz svojega repertoarja Hecker tokrat izpusti klavir in glasbo na No Highs primarno sestavi s sinti, ki z retrofuturističnimi kvalitetami in golo monumentalnostjo vlivajo temačne cyberpunkovske vizije in hkrati pričajo o danes vedno bolj tesnem bratstvu synthwava in ambientalnih praks. S sekvencerjem avtor ustvarja monotone signale, okrog katerih sestavi bujen in napet sintovski center; kot nek spoj analognih komunikacijskih tehnologij s čisto, a hladno krajino digitalizirane in človeku neprijazne metropole. To elektronsko podlago akcentuira saksofonist Colin Stetson, ki v prvem studijskem sodelovanju s Heckerjem svoje igranje zniža v tanke drse po mračnih teksturah soustvarjalca in pomaga izgraditi njene nevroze.

V samem obsegu se glasba premika od grandioznih, fatalističnih predstav mesta, podprtih z zvokom umirajočih siren, do skritih niš urbanega življenja, preslikanih v počasnem dihanju orgel in dušene kitare. Zvok je rafiniran in, kot velja za Heckerja, izredno evokativen v svoji prezentaciji. Obenem je na plati vseskozi prisoten občutek nuje; komadi stalno kopičijo napetost, ki pa nikoli ne doživi svojega razpleta, temveč poslušalca zadržuje v stanju negotovosti. Pričakovan crescendo ne nastopi, pač pa obvisi nekje v nedosegljivem ozadju.

Plata No Highs je Heckerjeva načrtna protiteza mainstream ambientalnemu mamilu. Zvok sicer ni tako eksperimentalen kot lahko pričakujemo od avtorja, v vsakem primeru pa nudi posebno, zanj značilno bogato poslušalsko izkušnjo. Hecker na albumu v bistvu ne skuša širiti meje svojega glasbenega izrazoslovja, kot je to počel v nekaterih preteklih projektih, temveč se želi čim bolj očitno podpisati pod vsak komad na plati; češ, da je on edini, ki bi mu v morju ambientalnih derivatov uspelo sestaviti ravno takšen izdelek. Tako med glasbenimi odmori izkaže tudi svoje zmožnosti za bolj čutne trenutke, ki nastopijo sicer redkeje, a so dobrodošel izkaz avtorjevega čuta za subtilnejše atmosfere.

Albumov tok je izmuzljiv, a s svojim odrekanjem vrhuncev ne ovinkari brez razloga. Kontinuirana in navidezno nerazrešljiva vzdušja zrcalijo prostorski kontekst realnih urbanih središč, v katerih družbeni antagonizmi soobstajajo v nelagodnem ravnovesju. Anksioznost kot socialna patologija se tedaj razvije kot kompromis, kot premestitev odprtega konfliktnega stanja v pasivnost in kot prilagoditev na občutek nemoči v luči vedno bolj nerazumljive, a očitno razpadajoče družbene strukture, znotraj katere se rob med subjektovo pokornostjo in paniko vedno bolj krha. Soočenje s tem občutkom ni nič manj kot odločna zavrnitev eskapizma, ki je vpet v današnje zabavne medije, vključno s tisto sfero mainstream ambientalne glasbe, užite v znaku psihološke samooptimizacije ali nesmiselnega hedonizma. Plata No Highs uzvoči pomemben strah današnjega družbenega sveta in vzpostavi protinapad popularni koncepciji tega, kaj danes konstituira ambientalno glasbo. Z vsem tem nadaljuje vprašanje o ambientu kot sporočilni formi in dokaže njegovo nadaljnjo relevantnost v ekspresiji neubesedljivega.