TODD TERJE: IT'S ALBUM TIME

Recenzija izdelka
9. 5. 2014 - 19.00

Olsen, 2014

 

Kdorkoli je vsaj malo posvečen v svetu plesne elektronike, je zagotovo seznanjen s produkcijo Norvežana Todda Terjea ali pa pozna vsaj njegov megahit Inspector Norse. V kolikor je nekdo še vedno v dilemi glede izgovorjave njegovega imena, naj to na tem mestu enkrat za vselej razjasnimo: Terje se izgovori po principu piši kao što govoriš oz. z besedami Todda samega: recite Ter potem pa recite Yeah! in ste že praktično tam.  Prej omenjeni Toddov disko house štiklc Inspector Norse, ki se je pojavil na mnogih lestvicah najboljših komadov leta 2012, tudi dve leti pozneje ne more prav dolgo manjkati na nobenem plesišču. Kakšen bolj zagrizen avantgardnež bi seveda kanil kreirati kakšno analogijo, kot je: če bi bil Inspector Norse oseba in ne komad, bi bil model, ki visi po vseh partijih, poleg tega pa je še tako všečen, prijazen, popularen in priljuden, da je v vseh teh pozitivnih lastnostih že malce dolgočasen. Vendar pa se k objektivnosti stremeč recenzent vseeno težko pripravi do tega, da bi zapisal ali z argumenti poskusil podkrepiti o njemu kakšno resno žal besedo.

Na prvencu Todda Terjea It's Album Time, ki je letos izšel pri založbi Olsen, ne gre iskati drugega Inspector Norsea. Terje pravzaprav pokaže, da v tako plesne vode zaplava bolj priložnostno, čeprav vedno zelo uspešno, kar dokazujeta tudi Strandbar in njegova disko verzija. Kar Terje s tem albumom pravzaprav naredi, je to, da mešanico že prej objavljenih in novih komadov sestavi v zgodbo, znotraj katere se predstavi v nekaj različnih vlogah. Tu je denimo z bossa novo inspiriran Svensk Sas, na drugi strani pa najbolj umirjen komad na albumu in edini, ki zares vsebuje vokale: cover Roberta Palmerja Johnny and Mary, kjer gostuje Bryan Ferry iz skupine Roxy Music. Ta je tako v originalu kot v Toddovi verziji dokaj osladen, kar pa je opravičljivo z dejstvom, da Terje sebe in svoje glasbe ne jemlje preveč resno. Vseeno komad ni nič dovolj posebnega, da bi ga s pretirano radostjo poslušali samostojno, vendar pa v zgodbi, znotraj katere se Terje odloči potovati po različnih žanrskih vplivih, vseeno nekako deluje.  Ta zgodba mora seveda biti vzeta kot celota in tako kljub variacijam tudi zveni. Vseskozi prevladuje zvok, ki je s svojimi futuristično zvenečimi sinti pogosto označen za space disco ali nu-disco. Ta izraz, ki označuje v začetku 21. stoletja obnovljeno zanimanje za disco in italo zvoke 70-ih in zgodnjih 80-ih, je za nekatere sporen, vendar na tem mestu vseeno operirajmo z njim. Značilen nu-disco, za primer katerega lahko mimogrede navržemo domačega producenta Ichisana, kljub svoji melodičnosti in neinvazivnosti ni podžanr, ki bi bil deležen kakšnega večjega razmaha popularnosti, sploh ne izven Evrope. Nikoli pač ni bil pretirano trendy. 

Todd Terje pa je z lastno interpretacijo nu-disca trenutno prav to, popularen in trendy. Revija Rolling Stone ga je med imeni, kot so Carl Cox in Daft Punk celo uvrstila na seznam 25 DJ-jev, ki vladajo svetu.Terje je torej bolj kot inovator popularizator, ki je značilen nu-disco zvok približal množicam. Vendar pa mu je to uspelo ravno zato, ker s tem zvokom počne karkoli hoče, ga po svoje interpretira, se od njega odmika in se k njemu spet vrača, vmes pa mimogrede navrže kakšen plesišču prijazen hit.

Takšna je torej formula za uspeh Todda Terjea, It's album time pa je nje produkt.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.