Tredici Bacci: 'La Fine Del Futuro'

Tredici Bacci: 'La Fine Del Futuro'

Recenzija izdelka
14. 4. 2019 - 19.00

NNA Tapes, 2019

 

Z obravnavo zasedbe Tredici Bacci ne moremo začeti brez predstavitve njenega idejnega vodje, torej mladega basista, kitarista in skladatelja Simona Sheldona Hanesa. Talentiran ustvarjalec je glasbeno začenjal v noise rocku, v tej luči ga denimo poznamo kot nekdanjega najbolj divjega in včasih tudi dobesedno razgaljenega basista zasedbe Guerilla Toss. Na basu in s podobno zvočno zasnovo ga bomo lahko srečali tudi na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana z ekstremno noise trash zasedbo Trigger v sklopu maratona koncertov Bagatelles mojstra Johna Zorna. Čeprav je Hanes glasbeno odraščal pretežno v hrupnih glasbenih sestavih, je vzporedno razvijal še recimo temu željo po nežnejšem zvočnem raziskovanju. Ta njegova želja je posledica obsedenosti z italijanskimi slasher filmi, spaghetti westerni in seksi komedijami iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja oziroma seveda tudi s tem povezanimi soundtracki, obsedenosti, ki jo je Hanes prelil v ustanovitev iz New Yorka delujoče zasedbe Tredici Bacci, za katero sam komponira in v njej igra kitaro.

Začetki orkestra Tredici Bacci, ki trenutno šteje okoli 16 bolj ali manj rednih članov, segajo v leto 2013, ko je projekt predvideval 13 članov, iz česar izhaja tudi ime 13 poljubov oziroma Tredici Bacci z napačno črkovanim imenom. Baci namreč ne predvideva dveh c-jev. A Hanes je napako kljub opozorilu obdržal, sam pa si je kot vodja zasedbe nadel umetniško ime po italijanskih sirupih in grenčicah Luxardo. Za debi zasedbe šteje njihov EP The Thirteen Kisses iz leta 2014, ki ga je leta 2016 nasledil prvi dolgometražec Amore Per Tutti. Oba albuma je izdala založba NNA Tapes, ki sodeluje z izvajalci, kot so Patrick Higgins, Oneohtrix Point Never, Nate Young, Julia Holter, Laurel Halo in tudi z nekdanjo Hanesovo zasedbo Guerilla Toss, skratka s precej raznovrstnim naborom glasbenikov. V tem pogledu ne preseneča, da je NNA Tapes že od začetka Hanesu ponudila mesto v svojem katalogu, naklonjenost pa mu založba kaže tudi z izdajo najnovejšega, tokrat obravnavanega albuma La Fine Del Futuro. Ta je - enako kot predhodnika - poln veselja, ljubezni in glasbenega izraza, ki asociira vsaj na filmsko glasbo Ennina Morriconeja in skladbe ameriškega skladatelja popularnih muzik Burta Bacharacha.

Kljub neizogibnim zvočnim referencam na omenjeno obdobje italijanske filmske industrije ter avtorje filmske in druge popularne glasbe, je La Fine Del Futuro skoraj v celoti zbir izvirnih kompozicij tako Hanesa kot drugih članov orkestra. Ta seveda vsebuje večje število različnih pihal in trobil, godala in številna druga strunska glasbila ter raznolike klaviature in tolkala, kar mu omogoča prostrano instrumentalno sliko ter raznolikost med posameznimi komadi. Sledimo lahko skladbam, ki so v osnovi instrumentalne narave in kot dvoživke prehajajo od klasičnega orkestralnega zvoka do bolj radoživih funkijaških in jazzovskih skladb, kot nakaže že uvodna Titoli Di Testa. Dalje pa tudi še Minimalissimo in Ambulette, dve izmed bolj izstopajočih in živahnejših skladb, katerih osnovno temo narekujeta godalna sekcija in različne orgle, vseeno pa v celoti zazvenita bolj kot pop rock skladbi. Oznaka omenjenih komadov kot instrumentalnih sicer ni povsem ustrezna, v njih so namreč prisotni tudi vokali, a brez besedil, vstopajo kot medmeti in v spremljevalni vlogi glavnim temam. V tem pogledu bi to sekcijo skladb zlahka razumeli kot klasično filmsko kompozicijo, na momente zelo dramatično in celo kičasto, kar zasedba vsekakor uvede namerno.

Če je en sklop skladb, kot rečeno, brez besedil oziroma so v njih v ospredju instrumentali, pa je preostanek skladb bolj popevkarski. V teh skladbah občudujemo Sami Stevens, šolano jazzovsko pevko, ki vsaj v razgibani skladbi Promises, promises tako po barvi glasu kot po razponu spominja na Amirtho Kidambi. Sami blesti tudi v živahni pop skladbi Felicity Grows in enako v nekoliko bolj mračnjaški Barbarians. Tu zveni, kot bi nastopala v kakem starem mjuziklu, odlično prehaja med raznolikimi vzdušji in načini petja, ki mejijo tudi na opero. Vse njene vokalne odlike pridejo najbolj do izraza v hitiču In The 1970s, ki spominja na podlage in seksapil italijanskih trash filmov, hkrati pa z besedilom dobesedno vabi v obdobje 70. Za to skladbo je zasedba posnela tudi videospot, ki vsebuje večino Hanesu ljubih elementov žanrskega filma giallo, torej kriminal, erotiko, zabavo in nujen humor.

Za nameček albumu veliko prispevata še dve skladbi, v katerih se zasedbi z vokali pridružita še dva zanimiva in priznana glasbenika. V komadu Emmanuelle, ki se nanaša na francoski kultni istoimenski film o mladi seksualni avanturistki, vokalne dolžnosti prevzame avstralski pevec in skladatelj James George Thirlwell, ki je med drugim sodeloval z Nickom Caveom, Lydio Lunch in Kronos Quartetom. Skladbo zaznamuje napeto ozračje, v katerem Thirlwell metaforično Emanuelle popelje proti peklu, spremna instrumentalna naracija pa je tu koračniška in nostalgično vesternovska. Drugi gost, mlajši kantavtor Ryan Power, se zasedbi Tredici Bacci pridruži kar s priredbo lastnega komada The Calvary, ki v duetu skupaj s Stevens zazveni kot prijetna popevkarska balada.

Če sklenemo, je album La Fine Del Futuro orkestra Tredici Bacci izjemno radoživ in zabavljaški. Kljub že slišanim zvočnim zasnovam, ki jih je nemogoče zgrešiti, saj jih zasedba seveda ne skriva, temveč jih kvečjemu poudarja, se je s to ploščo skoraj nemogoče dolgočasiti. Klišejski pop komadi, koračnice, nežnejše balade in vesternovska zvočna estetika so seveda specifičen glasbeni material, ki pa ga lahko pograbijo tako Morriconejevi fani kot simpatizerji pop dua The Carpenters. A vendar naj to ne zveni kot podcenjevanje. Namreč, čeprav skladbe zvenijo kot že slišane in v nekaterih segmentih kičasto okrašene, gre vseeno za tehnično zahtevne kompozicije, ki so v nekaterih delih improvizacijske narave, v prvi vrsti pa so posledica trdega dela in odločnosti, ki jo negujejo tako vodja zasedbe Simon Hanes kot ostali člani orkestra, ki poleg Luxarda skoraj vsi skladajo za to zasedbo.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.