V Tolpi bumov predstavljamo novi izdaji dveh blackmetalskih one-man bendov.

Trhä: av​◊​ë​lajnt​◊​ë​£ hinnem nihre (samozaložba, 2023)

Hladni dnevi so pred vrati, zato bomo v Tolpi bumov predstavili hladno blackmetalsko glasbo. Ponovno bomo prisluhnili najbolj hiperaktivnemu posamezniku blackmetalske scene - projektu Trhä, trikomadnemu EP-ju, ki ima znova bolj ali manj neizgovorljiv naslov in ki si ga je v izmišljenem jeziku zamislil glasbenik Thét Älëf.

Thét Älëf ali Trhä je letos ponudil že sedemnajst izdelkov, v recenzentskem terminu pa smo mu se posvetili letos že dvakrat. Aktualni glasbenikov EP je znova vreden naše pozornosti, čeprav iskreno ne moremo trditi, da je kakšna od sedemnajstih izdaj manj zanimiva, ker težko uspemo slediti njegovemu delovnemu naboju. EP je izšel prvega novembra in je morda eden najbolj razgibanih in intenzivnih izdaj tega projekta, ki ga sestavljajo dve blackmetalski skladbi in ena akustično-ambientalna skladba. 

Na novem izdelku slišimo prepoznavne elemente, ki smo jih od Trhe vajeni, denimo nekakšne sintovske, repetitivne arpeggie, in nas začarajo. Glasbenik imenitno ujame ravnotežje med melodičnimi rifažami in bolj monotonimi enostavnimi blackmetalskimi kitarami. Navdušijo tudi melodični vzorci, ki nas potegnejo v nekakšen emo violence nemške šole, denimo v stilu projektov Tristan Tzara ali Arsen aka König der Monster. Spogledovanje s to žanrsko strujo ni nič nenavadnega pri Trhi, o tem pa smo že pisali, ko smo ga prvič letos recenzirali. 

Trhä vseskozi spreminja svojo formo in hkrati obdrži esenco izvirnosti, ki je značilna samo za njegovo glasbo. Dve blackmetalski skladbi sta imenitna dokumenta njegovega talenta, kako glasbenik kanalizira v harmoniji bes, histerijo, močno čustvenost ... Po drugi strani pa po toliko izdajah še vedno preseneti s skritimi asi. Zaradi tega si ne moremo zlahka predstavljati, kam bo ta projekt šel v prihodnosti. Vprašanje, ki se nam tukaj pojavlja, je, ali se bo glasbenik kdaj izpel in se začel ponavljati. Trhä je eden najbolj antiortodoksnih blackmetalskih projektov na globalni sceni, na kateri ni nikogar, ki bi bil tako aktiven in ponudil toliko različnih izdaj, predvsem toliko kakovostnih izvirnih izdaj.

Sanctus Machina: Holy Machine (Grime Stone Records, 2023)

V zadnjih dnevih oktobra je izšla nova plošča newyorškega anonimneža oziroma posameznika, ki si je nadel ime Nok. Poslušali bomo njegov projekt Sanctus Machina in njegovo drugo dolgometražno ploščo Holy Machine. Ta blackmetalski projekt je posvečen misticizmu tehnologije in distopične realnosti, povezane prav s tehnološkim napredkom. Gre za prvo izdajo, ki ima tudi fizično različico v obliki kaset, za katere so poskrbeli pri kalifornijski založbi Grime Stone, prvi album in dva sledeča EP-ja sta namreč izšla le v digitalni obliki.

Za glasbo Sanctus Machina ne bi mogli reči, da je to pretirano čudaški black metal, kot smo ga vajeni iz kataloga založbe Grime Stone, temveč je relativno klasičen ameriški black metal. Pojem ameriški black metal je sicer zelo širok, zato se bomo pri tem osredinili predvsem na novejše bende severnega Pacifika, za katere je značilna predvsem osredotočenost na kitarske melodije, ki zvenijo melanholično in zmagoslavno.

Ključni element projekta Sanctus Machina je predvsem grajenje kompozicij na melodičnih rifažah. Ne slišimo veliko repeticije, ki je sicer ključ tega žanra, glasbenik namreč transcendentalno noto ustvari z izvirnimi kitarskimi melodijami. V nekaterih trenutkih pravzaprav pogrešamo prav element ponavljanja, ki bi vodil tudi v daljše skladbe.

Glasba na albumu Holy Machine deluje premišljeno. Soočamo se z minimalističnim black metalom, ki je torej osredotočen na kitarske melodije. V večini primerov je to dialog med dvema kitarama, ki pa je najbolj učinkovit v počasnejših delih. V surovem black metalu mnogi lahko prikrijejo podpovprečno igranje kitare, na novem izdelku Sanctus Machina pa slišimo iskren surov black metal, ki je nadpovprečen za ta žanr, toda Holy Machine vendarle ni plošča, ki bi pustila kakšen nepozaben vtis.