samozaložba, 2023

V Tolpi bumov se znova posvečmo eni najaktivnejših blackmetalskih entitet na trenutni podzemni sceni. Brez dvoma je to projekt Trhä, ki ga oblikuje Damián Antón Ojeda. Osredotočili se bomo na enega od številnih letošnjih izdelkov tega projekta, album §​º​an​Ω​ë aglivajsamë cá n​ë​lh​¶​iha i eddana pi​¶​e, ki je izšel devetega avgusta in je tako kot drugi izidi tega glasbenika ovenčan z naslovom v izmišljenem jeziku.

Damián je letos kot Trhä izdal petnajst izdelkov. Dva smo obravnavali februarja, izidi v prvi polovici leta pa so bili večinoma split izdaje z različnimi sorodnimi projekti. Do junija letos je ponudil devet takšnih splitov, po tej seriji pa nas je zbombardiral še s solo stvaritvami, od katerih je zadnja izšla osemnajstega avgusta. V poletnih mesecih je projekt Trhä tako izdal še tri albume in tri EP-je.

Večjih razlik med izdajami dejansko ni, vsaj ko se osredotočimo na zvok in stilske prijeme, nekaj manjših razlik pa seveda opazimo. Pristop glasbenika k skladbam je na določenih izdelkih zelo premišljen, vedno uresniči nekakšno rdečo nit. Če se bolj površno ozremo po glasbi projekta Trhä, ki je izšla letos, jo lahko označimo za atmosferični black metal. To drži, toda razlike opazimo, ko si vzamemo čas in izdelke poslušamo v celoti.

Album, ki smo ga izbrali za Tolpo bumov, gradi bolj minimalistična forma kot druge izdaje. Ob poslušanju nas glasba spomni na švicarski bend Paysage d'Hiver, ta asociacija pa sloni na linearnem bobnanju in monotonih kitarah. Toda Paysage d'Hiver pričara black metal, ki vlada v hladnih zimskih krajinah, glasba Trhe pa zveni topleje, bolj kot na hladne zimske noči nas spominja na soparne poletne sončne zahode. V kitarskih melodijah čutimo nekakšno romantično melanholijo in ne depresivnih pasaž, vedno dominira nekakšno pozitivno vzdušje. To je tudi del unikatnosti tega projekta, ker naredi black metal vesel, če se smemo tako izraziti, ne da bi bili do tega žanra blasfemični.

V primerjavi s preostalimi letošnjimi izdajami je Damián na dotični plošči bolj osredotočen na minimalnost. Tudi kadar v glasbo vnaša pasaže s sint linijami, se pri tem zadržuje, sintetične linije so namreč zelo linearne in niso ključen del muzike kot pri drugih izdajah, ki smo jih na Radiu Študent že obravnavali. Na izdelku, ki ga obravnavamo tokrat, so monotone kitare in bobni tisti element, ki nas najbolj prevzame.

Ob poslušanju albuma imamo občutek, da je bil glasbenik osredotočen na minimalističen pristop oziroma na to, kako glasbo kar najenostavneje pripraviti. Od treh skladb le zadnja učinkuje bolj dinamično, in ta katarzični moment se zgodi na koncu komada, ko slišimo več ritmičnih premikov in več razgibanih kitarskih rifov; večina albuma je namreč osredotočena na ponavljajoče se rife.

Kot smo dejali na začetku, je projekt Trhä letos ponudil petnajst izdaj. Sprašujemo se, kaj še lahko pričakujemo v nadaljevanju in predvsem ali je izdajanje toliko materiala v kratkem času smiselno. Vsi izdelki, bodisi albumi bodisi EP-ji, so relativno dolgi, zato si je za posluh vseh treba odtrgati kar nekaj časa. Ne glede na to pa je glasba njegovega projekta v fizični obliki razprodana hitro in ima pri preprodaji visoko ceno. Damiánu je uspelo okrog tega projekta ustvariti kultni status, čeprav je ortodoksna black metal scena zelo neizprosna in dokaj konservativna. Trhä je projekt, ki bi ga marsikdo označil za pozerskega oziroma nepristnega, dejstvo pa je, da je to ena najizvirnejših entitet v blackmetalskem podzemlju, kajti ne najdemo ničesar, kar bi zvenelo podobno. Skratka, Trhä nas še vedno navdušuje in prav verjetno je, da bomo do izteka leta še slišali novo glasbo tega projekta.