Trhä & Acheulean Forests: Die Macht Der Feenflamme + Trhä & Starcave Nebula: Starcave Nebula // Trhä (samozaložba, 2023)

Odprli smo magično skrinjico čudaškega black metala, v osrčju katerega je projekt Trhä. Prvič smo ga obravnavali lani, tako da ste z mističnostjo ustvarjalca že nekoliko seznanjeni. Pretekli teden so izšli trije spliti Trhe, posvečamo pa se dvema, splitu z Acheulean Forests, black metal projektom iz Illinoisa v ZDA, in splitu, ki ga je Trhä pripravil s Starcave Nebula iz Kanade. V prvem delu smo se posvetili glasbi projekta Trhä, v drugem delu pa dvema sodelujočima bendoma z obeh splitov. 

Za Trho stoji Damjan Ojeda, ki si je za ta projekt izmislil svoj jezik. Gre za čudaško obliko black metala, ki je zelo izviren. Če smo bili lani priča štirim izdajam z dolgimi skladbami, pri čemer sta imeli dve plošči le po eno skladbo, ki je bila daljša od pol ure, na drugi dve pa so bile uvrščene skladbe, ki so trajale približno deset minut ali več. Tokrat nam je Trhä ponudil krajše skladbe. Formula je podobna, black metal s spremljavo zasanjanih zvokov sintetizatorjev. Ključna razlika v primerjavi s preteklimi izdajami je ob krajših in bolj razgibanih kompozicijah v tem, da slišimo manj black metala. V žanrskem smislu nas bolj spominja na evropsko screamo sceno iz dvatisočih. Slišimo lahko vplive francoske šole, ustvarjalcev, kot so Daïtro, Mihai Edrisch in Amanda Woodward, ki se izrazijo v načinu kričanja. Ta asociacija se pojavi pri tišjih delih, pri katerih glavno vlogo odigrajo vokali. Določeni deli, ki so morda bolj blackmetalski, pa nas spominjajo na nemško screamo sceno, na izvajalce, kot sta Tristan Tzara in Louise Cyphre. Omenjena benda sta bolj osredotočena na agresivnost in eksplozivnost skladb, pa tudi kričanje je bolj zverinsko in katarzično. Torej na splitu z Acheulean Forests slišimo poklon evropski screamo sceni, ki jo Trhä ovije v svojo vizijo black metala.

Skladbe na splitu s Starcave Nebula so bistveno bolj surove in imajo več prvin black metala. Tukaj ne slišimo toliko zasanjanih sintov in nežnejših vokalov. Morda je to tudi najbolj surov in enostaven material iz opusa Trhe. Spet nas določene nianse spominjajo na screamo sceno iz zgodnjih dvatisočih, a so redkejše kot pri skladbah s prej omenjenega splita. Ni skrivnost, da Trhä črpa navdih iz te scene, in to je tudi večkrat omenil v različnih intervjujih. Seveda je ta asociacija z vidika ortodoksnega blackmetalca herezija. Ampak Trhä je fenomen v blackmetalskem podzemlju. Tudi če se nam zdi njegova godba patetična ali pa premalo ortodoksna, je to glasba, ki je izjemno originalna, in čeprav nam žanrsko morda ni všeč, je dejstvo, da nam Ojeda ponuja posebno sorto black metala, ki ga še nismo slišali. Glasbenikove izdaje so hitro razprodane, cene na Discogs pa visoke. Prav zato je ta fenomen zanimiv za neko sceno, ki je v veliki meri zelo rigidna in tradicionalna.

Acheulean Forests in Starcave Nebula sta benda, ki sta prispevala komade za oba splita projekta Trhä. Acheulean Forests je mističen projekt ene osebe, o kateri ni veliko informacij, razen tega, da je iz Illinoisa. Godbo tega ustvarjalca zaznamuje spoj lo-fi black metala in dungeon sinta, torej dokaj podoben pristop kot pri Trhi. Podobnosti je ogromno. Na eni strani je surova in kaotična produkcija, na drugi pa so zvoki klaviatur, tipični za dungeon sint oziroma vsaj za tisto najbolj pravljično strujo tega gibanja.

Acheulean Forests in Trhä ne želijo ustvariti mračnega vzdušja, ki je značilno za black metal. Njihov black metal zveni veselo. Njihov black metal ni za vampirje, volkodlake in zmaje, temveč za vile, palčke in druga nežnejša ezoterična bitja. Kanadčana Starcave Nebula zvenita bistveno bolj tradicionalno, kar zadeva zvok lo-fi black metala. Glasba je monotona, umazana in nerazločna. Uspešno ustvarijo mračno in nelagodno vzdušje. Kitarske rife stežka razločimo, ker so polni hrupa in šumov. Komaj razločimo tudi vokal, od bobnov pa slišimo le sner in činele, vse ostalo se namreč izgubi v gmotni zvočni sliki. Starcave Nebula nam ponudijo dolgo skladbo, ki traja trinajst minut. Celotna skladba je zelo monotona, a je pri tovrstni glasbi to nekaj pozitivnega, ker poslušalca hipnotizira, ko se ta v poskusu razbiranja kitarskih melodij izgublja v kaotičnemu hrupu.