TRIGGER: Pull

TRIGGER: Pull

Oddaja
21. 9. 2019 - 19.00

Shhpuma, 2019

 

Relativno svež in pravzaprav kar absolutno mlad bend se je močvirskemu občinstvu prvič predstavil na letošnjem jazz festivalu, redkim privilegirancem pa že leto ali dve pred tem na sarajevskem jazz festivalu. Po vsej verjetnosti jih na teh dogodkih ne bi nikoli videli, če se ne bi tja kot trojanski konj pretihotapili v trebuhu novejšega projekta Johna Zorna. A kdor je v tukajšnji prestolnici vsaj v zadnjih nekaj mesecih sledil bendu Trigger, je lahko dobil zgoščeno sliko razvoja benda, ki se hitro približuje zaključku svoje prve petletke.

Zornovi varovanci pred jutrišnjim koncertom v Gromki
 / 17. 7. 2019

Kako to? Kot so razposajeni fantje letos poleti v RŠ intervjuju pojasnili razposajenim novinarkam po partiji namiznega nogometa, je bend skoraj dobesedno sestavil John Zorn za svoj projekt Bagatelles. Po tem, ko je ob obisku njihove šole, ko se fantje še niso poznali, naključno izbral nekaj ad hoc sestavljenih zasedbic in jim razdelil napotke, mu je trojka v klasični rockovski postavi očitno padla v uho. Od tedaj dalje nastopajo po odrih raznih jazzovskih festivalov in kot trojka mladcev, ki se čez nasilne ovinke in zapletene strukture Zornovih miniatur prebija elektrificirano, distorzirano ter z nabritostjo, ki bi ji nekateri rekli pankerska, razumljivo izstopajo in padejo v uho.

Kdor vsaj malo pozna Zornovo zapleteno in večplastno uho, ga to ne bi smelo presenetiti. Mladostniške zasedbe Arta Lindsaya, pa njihovo nadaljevanje v nekaterih postavah Trevorja Dunna, nastopajo kot tisti bolj eksplozivni podaljški novomuzične mešanice pankerske ostrine, jazzovskih improvizacij in modernih kompozicijskih postopkov nekega starega New Yorka. Med aktualnejšimi zasedbami jim parirajo na primer še eni Zornovi ljubljenci in naši koncertni znanci, Ahleuchatistas. A če je slednje Zorn le odkril, pričujoči trio pa za lastne potrebe dejansko sestavil, je slika vendarle tudi nekoliko obrnjena. Trigger so se v svojem zvoku in s svojo glasbo morali znajti šele naknadno in tokrat to počnejo s svojo že drugo studijsko izdajo, celovečernim Pull.

70s Italian soundtrack revival
 / 14. 4. 2019

Trigger so: kitarist Will Greene, za katerega je nocojšnji trio doslej najmočnejša glasbena referenca. Basist Simon Hanes, ki ima za seboj že sodelovanje s postpunkerji Guerilla Toss, pred seboj kopanje po bolj elektronskih solo projektih, nedavno pa smo ga na teh frekvencah že spoznali z giallo-nostalgično morriconejevsko grupo Tredici Bacci. In še bobnar Aaron Edgcomb, ki je ravno tako zaposlen z različnimi projekti nam še neznanega dometa. Trojka ima za seboj tri leta star EP Limousine, ki kot zbirka kratkih miniatur in še krajših riffov, polna ritmičnih sprememb in kitarskega hrupa, spomni na nekaj novomeških instrumentalno rockovskih odbitkov, a nadaljevanje se od take podobe deloma uspe tudi odlepiti.

Sprememba je na prvi pogled očitna, novi dolgometražec namreč prinaša le tri daljše kose. Ker bend zaradi tega še ni zamenjal zvoka, kot tudi ne obrzdal in raztegnil tempa ter hitrosti sprememb, o večjih premikih sicer ne moremo govoriti. In pravzaprav manj komadov prinaša nekoliko več, saj Trigger svojih kompozicij ne štejejo skupaj z riffovskimi ali ritmičnimi domislicami, pač pa jih oblikujejo okoli abstraktnejših, morda zvočno subtilnejših idej. Lockjaw je tako - ohlapno gledano - bolj klasična rockovska razbijačina, ki bi jo lahko dojemali kot denimo pank verzijo CP Unit ali pa tudi ne. Whiplash vpelje elektronsko vijačenje, ki po svoje poudari Hanesovo navijanje bas kitare v visoke registre ter zaključi s terenskim posnetkom, ki trojec hudomušno postavi v kontekst klasične jazz bande. Gun Pharmacy deluje kot nekakšna sinteza obeh možnosti, ki pa se predvsem po zaslugi bolj izrazitega bobnarjevega prispevka izlije v zvočno bolj določeno in izrazito zgradbo, v kateri celo prepoznamo prispevke ostalih članov.

Vseeno pa trije razločki treh komadov niso močni in v visokoenergetske registre namenjeni bend občasno tudi oklestijo možnosti, ki jih (najverjetneje) prosto improviziranje ostrega zvoka power tria lahko ima. Dogajanja in premike je treba iskati in slišati v kakem zametku akorda ali začasni močni umiritvi ritma, mimo tega pa se Trigger večinoma posluša intuitivno, saj tokrat daljši izbruhi kompozicijske elemente prej osiromašijo kot poudarijo. V tem pa se za tokratnega recenzenta skriva določena ambivalenca, na katero utegne, ali pač ne, odgovoriti nadaljnja pot zasedbe, ki bi znala svojo nojzersko energijo potencirati v višje skrajnosti ali pa jo razbiti in vpeljati več elementov improvizacije, kar bi pomenilo tudi odprtost za tišino in medsebojno poslušanje. Zornovske prtljage se je Pull nedvomno otresel.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness