Mothland, 2024

Preden so se osmešili in degradirali z Netflixovimi sezonami in vrsto nebuloznih stranskih projektov, so bili kanadski Trailer Park Boysi na vzhodu snežnega severa pravcata kulturna inštitucija. Na obalah Nove Škotske so jih častili v slogu nezmotljivih legend – in to ne zaradi preproste, haha weed komedije, temveč predvsem zaradi pristnega uvida v življenje na kanadskem družbenem dnu. Zaradi uvida, ki je še v svojih najbolj pritegnjenih zajebancijah vseboval zrna resnice. Kanada namreč nikdar ni bila zgolj dežela hokeja, javorjevega sirupa in opravičil, temveč dežela kolonizatorske zgodovine in deformiranih posledic hudičevega pakta – na eni strani tržni razvrat ameriške sorte in na drugi hlinjene socialne svoboščine stare celine. V Lynchevem slogu nam takšne in podobne umazane, skrite resnice rade volje razkažejo Truck Violence, hardkoraška četverica, ki izhaja iz zahodne Alberte in ki je nedavno pri založbi Mothland izdala prvenec Violence.

Truck Violence za razliko od prej omenjenih novoškotskih prikoličnih pobov izhajajo iz osamljenega, zapuščenega in napol zaledenelega koščka države, natančneje iz podeželskih ravnic zahodne province Alberta, kjer vlada razkol med urbanimi središči in obubožanimi pustinjami. Vzporednice s poceni komedijantskim momentom Trailer Park Boysov se na plošči končajo pri tematikah družbenega dna – Violence je namreč docela zdepran, pristen in agresiven prvenec, na katerem se sončni žarki le redko prebijejo skozi plastnice mrtvih sanj, pobitih želja in neizpolnjenih fantazij panksov zamrznjenega zahoda.

Ustanovna člana zasedbe, Paul Lecours in Karsyn Henderson, ki sta s trebuhom za kruhom v čislani Montreal krenila že pred leti, tačas do svoje rodne grude gojita mešanico odpora in melanholične navezanosti. Gojita čudaško kombinacijo nasprotij, ki še posebej zaskeli ob spominih na preprostejša, v času zataknjena življenja Alberte. Njuna nasilna, iz quebeške prestolnice pričarana manifestacija rodne province je z obupanimi kriki, srce parajočo iskrenostjo in distorzirano kitaro predstavljena kot dolga, bedasta planjava, prekrita z jezeri, avtocestami in kostmi koloniziranih nesrečnikov, nje prebivalci pa bodisi zdepresirani vozarijo tovornjake, se napijajo do smrti ali pa se priložnostno obešajo z dreves – skratka, dežela, vredna pobega.

Osem ljubeznivih pejsažev z naslovi, kot so Drunk to death in He ended the bender hanging, nas v pol ure popeljejo od butajočega hardkora do živčnega sludga, s presentljivimi, svežimi primesmi folka, odigranega z bendžem v slogu pionirjev Show Me the Body. Komadom vseskozi kraljuje obupan, zategnjen in surov Hendersonov vokal, ki niha od grlenega dretja do baladnega opevanja, s papirja pa v mikrofon preliva urbano poezijo zmedenega, poškodovanega otroka s podeželja, ki mu velemesto lomi kosti, ga zbija po tleh in ga zopet vleče nazaj na noge. Od pištol, zakopanih na dvorišču, in pijanih samomorov do manjvrednostnih kompleksov ob branju najljubših knjig Truck Violence slikajo poln spekter zapletenih, nefunkcionalnih in razdrtih življenj kanadskega skritega podvozja, v katerem vladajo sivine.

Preplet folkovskih balad in brutalnih breakdownov nam pred očmi in ušesi naslika melanholijo, žalost in šok. Poslušamo namreč resnične izpovedi mladeničev iz zapostavljene in pozabljene dežele, v kateri je upanje umrlo že zdavnaj in od koder prihajajo le še pozabljene družine nasilnežev, odvisnikov in revežev s socialnega dna – v grobem gre, žal, tako ali tako za univerzalne izkušnje. Violence tako močno odmeva tudi zato, ker – kot sta po selitvi v mesto najverjetneje ugotovila tudi Henderson in Lecours – tovrstni prizori niso več zgolj lokaliziran pojav odmaknjenih kotičkov podeželja, temveč resničen, očem in ušesom skrit vsakdan spreperelega kapitala širom sveta. Truck Violence se v luči tega s čustvenimi naboji, zvočnimi kompozicijami in družbo-secirajočimi tematikami bolj kot prej omenjeni Show Me the Body na prvencu bližajo liniji zasedbe Chat Pile in njihovi odmevni plošči God's Country.

Violence je neverjetno kohezivna plošča, ki uspe brezkompromisno jadrati med folkovskimi pesmicami in težkokategornim razbijanjem, ne da bi s tem ogrozila čustvenost in lepoto lastnih kontrastov. Ob poslušanju razbijamo, jokamo, upamo in pozabljamo skupaj s tragičnimi izpovedmi četverice. Seriji teh izpovedi lahko dodamo še kruto dejstvo, da jim je nedavno zgorela hiša, v kateri so plato posneli. Valjda, on brand. Violence je močna, iskrena, nebrzdana tragedija. Je zbirka naivnih, nedolžnih želja, soočenih z resničnostjo, življenjska zgodba fantičev, za katere ni prostora ne doma ne v velikem mestu. Plošče se drži pridih splošnosti, preroškosti in zlih slutenj – s tole refleksijo sodobnega življenja pod jarmom urbanega kapitala Kanadčani nagovarjajo marsikoga onkraj Alberte.