Corpus, 2016

Newyorška mladež, ki je popkulturi kljubovala in jo definirala z avantgardnimi zvoki zasedb The Velvet Underground in New York Dolls, ki je z The Ramones prevpraševala teatralnost britanskega punka, s Talking Heads definirala pomen novega vala, nas v osemdesetih pretresala z abrazivnimi zvoki Sonic Youth in Swans, ustvarila temelje hip hop kulture ter simultano kot odgovor na DC hardcore razvila svojo sceno, ostaja nemirna tudi v 21. stoletju. Njihova življenja definirajo gentrifikacija in visoke najemnine, nedostopne šolnine ter večanje rasnih napetosti in policijskega nasilja, kar srhljivo spominja na nemirna 80. leta. Prav s temi tematikami se skozi glasbo, umetnosti in fanzinovstvo ukvarja kolektiv Letter Racer, ki ga tvorijo eksperimentalni rap trio Ratking, thrash pop projekt 86, samosvoji producent Lee Bannon ter nocojšnji protagonisti Tolpe bumov Show Me the Body. Kot so povedali sami, gre za način kolektivnega nastopa. »Mulci iz vseh koncev mesta na novo osmišljajo vse tunele, parke, stanovanja in galerije. To se zgodi, ko deložiraš družine in višaš najemnine: mulci bodo terjali svoje prostore.«     

Njihov nepridobitniško naravnani etos kulturne produkcije se zrcali tudi v načinu distribucije bendovega prvenca Body War, ki ga lahko poslušalci zastonj potegnejo z njihove spletne platforme Corpus. Vse skupaj se torej resnično kaže kot spontani upor rosno mladih fenov hardcora, hip hopa, no wavea in drugih derivatov newyorškega podzemlja, ki si želijo sceno v svoji naivni zagnanosti ponovno vrniti k njenim koreninam. In če obrnemo besede newyorških hardcore klasikov Gorilla Biscuits iz zimzelene New Direction: »new stage, old ideas«. Skratka, gre za bend z vizijo, ki je v osnovi enaka tisti njihovih glasbenih očakov, ki pa je obenem ne bi bilo mogoče realizirati v nobenem drugem obdobju. Fantje res ne dajejo občutka, da bi šlo zgolj za neko hipstersko oživljanje žanrov iz naftalina, ki se bo sčasoma izrodilo v še en hitro prežvečen revival. 

Bend sestavljajo frontman Julian Cashwan Pratt na vokalu in elektrificiranemu banju, iz katerega Pratt izvablja disonantne riffe, se inventivno poigrava z mikrofonijo in včasih ruži prosto po Minor Threat. Njegov vokalni slog večinoma spominja na visoke registre in jezno artikulacijo Iana MacKayea ali Raya Cappe. Pratt včasih kaj tudi dejansko zapoje, mestoma pa poslušalca z bolj rapersko artikulacijo spomni tudi na stihe zgodnjih Beastie Boys. Če se držimo aktualne scene, pa recenzenti največ vzporednic vlečejo s shizofrenim MC Rideom iz Death Grips. Glavni arhitekt bendovega zvoka pa je sicer basist Harlan Steed, ki ob mastno efektiranem basu, s katerim upravlja dinamično zvočno sliko albuma Body War, manevrira še s samplerjem, s katerim upravlja disonantne, brezoblične hrupe, šume in pršenja v slogu rap nojzerjev Dälek ali clipping. Za razgibano ritmično strukturo, ki vključuje vse od umazanih južnjaških sludge ritmik, preprostih punk udrihanj in primitivnih hip hop beatov pa do skrbno premišljenih in dinamično realiziranih no waveovskih pasaž a la Steve Shelley, pa skrbi bobnar Noah Cohen-Corbett.  

Album Body War se drži žanru hardcora ljubi minutaži pol ure, v kateri fantje nanizajo deset raznolikih štiklov, začenši z naslovnim komadom, med drugim tudi RŠ hitom, katerega uvodni breakdown nam je dobesedno vržen v fris. Že po nekaj sekundah pa bend obrne ploščo in nas s plesnim banjo riffom, sumljivo sličnim nepozabni uvodni sekvenci hita Marquee Moon someščanov Televison, ob postopnem naraščanju počasi ponovno zapelje proti prvotni temi, ki se pred odrezavim koncem ponovi še dvakrat. Verzi »I go so far, push so hard / Just to live under this monolith« nam razkrijejo, da gre za hommage in hkrati tožbo proti mestu, ki jih je ustvarilo. Po blacksabbathovski uverturi komada Tight Swat se bend zapodi v surov punkovski dir, v katerim Pratt rešeta problematiko preštevilnih prerešetanih teles temnopoltih Američanov. V komadu Death Sounds 2, katerega uvertura spomni na zgodnje izdaje kalifornijskih Cypress Hill, nam bend skuha mineštro spastičnega post punka in zapohanega hip hopa. Štikl Chrome Exposed, ki ga je pospremila dovolj eksplicitna video prezentacija policijskega nasilja, nas po kaotičnem nojzerskem uvodu z odličnim basovskim arpeggiom zapelje v post hardcorovsko tožbo nad nemodrimi možmi v modrem. Sredico albuma predstavljata nekoliko dolgočasna žalostnika Honesty Hour, skonstruirana okoli banjovskega feedbacka in Prattove »spoken-word« tožbe po odkritosti, in pa melanholična Metallic Taste, ki bo v spomin priklicala zgodnje produkcije Zoo Kida. Do druge polovice albuma, kjer prednjačijo vplivi hardcorea, smo pokonzumirali že večino asov zasedbe Show Me the Body. Izpostaviti gre še komad New Language, ki se zdi kot nekakšna parafraza štiklov albuma The New Shape of Punk to Come švedskih Refused, ter zaključni Aspirine, ki se še najbolje približa klasičnemu rap rock idiomu. 

V sferi kitarskih muzik že dolgo nismo bili priča prvencu, na katerem bi bend mladeničev tako suvereno in odločno predstavil svoje sonične vizije. V tridesetih minutah nam bend ponudi vpogled v vse luknje in pore svojega mladega, resda še ne povsem razvitega glasbenega tkiva. In če vam je to, kar slišite, všeč, lahko bend ulovite na njihovi evropski turneji, med katero se bodo najbližje nam ustavili 24. avgusta, ko bodo nastopili v dunajskem klubu Chelsea. 

http://showmethebody.com/
http://corpus.nyc/
https://soundcloud.com/show-me-the-body/01-body-war?in=show-me-the-body/sets/body-war