NAAFI, 2020

Na dolgometražnem debiju GET FREE si producentka TYGAPAW ne privošči ovinkov do cilja in tako kot njeni detroitski vzorniki iz 90-ih servira techno, ki neprostovoljno maso transformira v voljno in opolnomočeno telo. Zato bomo tudi v pričujoči recenziji poskusili zalomastiti direktno v srčiko prepotenega rejveraja.

Za  začetek izpostavimo, da naslovnico krasi - in to mislimo v vsej polnosti besede krasi - glasbenica, ki je fotografirana v aktu, oblečena v oranžno rdečo svetlobo in obenem pooseblja tako Michelangelovega Davida kot Grace Jones na naslovnici Island Life. Dion McKenzie, samo-svoja in sama-svoja muza, je jamajška glasbenica, ki pod imenom TYGAPAW ustvarja približno od leta 2014, ko je njujorško nočno življenje začela bogatiti z glasbenimi serialkami Fake Accent in Shottas, ki se je kasneje preoblikoval v klubski večer No Badmind. Vse tri je producentka začela z željo po ustvarjanju prostora za karibsko diasporo, še posebej za njeno LGBTQ+ skupnost, zvočno pa so večeri poosebljali presečišče identitet, v katerih se je znašla. 

Identitetne politike imajo na albumu GET FREE močno konotacijo postajanja. Manj gre za fluidnost - prehajanje med razmejenimi skupnostmi, bolj za postajanje skozi spreminjanje. Na tem mestu je potrebna opazka, da besedila techno albumov zadnjega desetletja, v kooptaciji EDM-a, lirični subjekt naslavljajo, vendar ga tudi postavijo v pasivno vlogo. Ponavljanje fraze We’ll find love kliče k razosebljanju, izgubi v ponavljajočih valovih dropov. Na drugi strani stoji TYGAPAW, ki v sodelovanju z Mandy Harris Williams pripoveduje zgodbo, ki ji mora poslušalec slediti. Zvočna naracija je enakovredna besedi, obe, kot se izrazi Harris Williams, sporočata: some of us have to get free; and some of us might get free.

Techno ali elektronska glasba - še posebej tista avtentična ali prava, če cenite družbenopolitični kontekst - črpa iz ideje opolnomočenja manjšinskih skupin, najsi bo to klasična zgodba LGBTQ skupnosti in disca ali temnopoltih Američanov in detroitskega techna ter čikago housea. Emancipacija ni linearno potovanje s predeterminiranim začetkom ter koncem in za glasbenico to pomeni, da v technu prepozna delo svojih prednikov. Medkulturni most je včasih izražen z besedilom, ki ga sama izroči v jamajškem patoisu, drugje ga šepeta zven piščali na komadu Untitled Fantasy, navsezadnje pa je razločen v mešanici stilov, ki jo je TYGAPAW definirala v prejšnjih izdajah Love Thyself ali Handle With Care, in vsebuje vse, od besnih breakbeatov v skladbi So It Go do samopoimenovanega cunty dancehalla na komadu Magenta Riddim. 

Album GET FREE je nova preobrazba konstantno postajajoče producentke in eden izmed najboljših albumov v tradiciji techna 90-ih. Kar ga ustoliči ob bok gromečim izdelkom starešin, je smisel za melodijo in ritem. Ne glede na to, kako težek je nizkofrekvenčni spekter, melodika neizogibno posega po houserski toplini. Da ne bo pomote, če korona ne bi zaustavila dogodkov, bi se izdaja GET FREE bolje počutila v velikih festivalskih šotorih, kar ni nujno slabo, le zavrteti moramo kolo časa za 30 let in pomisliti na masovke, na katerih niso kraljevali David Guetta in podobni, temveč Carl Cox in Bellevilski trio. 

Preden pa se vam bo robotski glas zahvalil, da ste plato poslušali, bodite pozorni na skladbo Ownland Interlude, v kateri Harris Williams med drugim sporoča: “Metamorphosis entails dissolution and liquefaction”. Tako kot je pred skoraj dvajsetimi leti William Basinski na lepoto in ganljivost naletel v razpadajočih kolutih, TYGAPAW ranljivost in začasno pripadnost sami sebi, pa tudi kozmosu, če si dovolimo biti poetični, najde na GET FREE. Gre za izdajo, ki bo nahranila duha in telo, vas v najboljšem primeru soočila s čustvi, če ne drugega, pa močno popraskala potrebo po kvalitetnem technu.