On the Corner, 2021

Kako po več kot desetletju praktično poklicnega glasbeništva svetu predstaviti nekaj novega? Morebitne ovire se na poti do omenjenega cilja pojavljajo kar same. Kako to storiti, če so vam glasbeni vedeži že zakoličili mesto v določeni glasbeni struji in od vas ne pričakujejo pretiranih posebnosti? Kako to storiti, če vam je bilo to mesto zakoličeno v zloglasni, levopolnosti zgolj pogojno in periodično naklonjeni housovski glasbi? In nenazadnje ... več kot desetletje v glasbi. Ob tej delovni dobi sta največja glasbenikova antagonista on sam ter njegove kreativne blokade v procesu iskanja novega izraza; okoli slednjega se vrtimo v uvodu v nocojšnjo Tolpo bumov. V njej poslušamo Uffeja Christensena, danskega DJ-ja, producenta, glasbenika in pevca, ki se v glasbeni svet vrača z albumom Words and Endings, izdanim 1. oktobra letos pri založbi On the Corner.

Uffe je tem radijskim valovom morda nekoliko neznano ime, a kljub temu se v naših arhivih najde nekaj omemb njegovega dela. Na Radiu Študent smo pokrili njegovo leta 2016 izdano drugo ploščo No!, s katero je avtorjeva večžanrska nenavadnost obogatila takrat še močno brcajočo kobenhavnsko založbo Tartelet Records, ki ji je bil ob še nekaterih house založbah Uffe zvest v prvih 5 letih ustvarjanja pod tem imenom, med letoma 2012 in 2017. Tartelet je v svojih izdajah kazal izredno naklonjenost plesni elektroniki, bolj konkretno housu. A pod svoje okrilje je vabil glasbenike, ki so omenjeni žanr že takrat videli onkraj osnovnih housovskih gradnikov in lovljenja tistega prvega tripa ter raje iskali neobičajne glasbene izraze. Tako so pri Tartelet Records svoje lomljenke ob Uffeju izdajali tudi Glenn Astro, dvojec Nu Guinea in denimo Henry Wu oziroma Kamaal Williams. 

A gibanje housa se je kljub obetavnim nastavkom v sredini prejšnjega desetletja zopet obrnilo od razposajenega čudaštva in spogledovanja s fuzijo s svojimi glasbenimi sorodniki. Nastopilo je simplistično iskanje sentimentov osemdesetih ter devetdesetih v obliki lo-fi housa in house je business postal skoraj toliko kot njegov mračnejši techno brat. Posledično je house razvodenel, s površja pa je v tem času izginil tudi Uffe. Po lastnih besedah se je ujel v past, omenjeno na začetku recenzije – po letih ustvarjanja je glasba postala rutina na avtopilotu in postavile so se umetniške blokade. Rutino je skušal prekiniti s študijem umetnosti in se bojda poigraval z idejo o zaključku glasbene kariere, a se nazadnje odločil za novo osvobajanje iz spon žanrskih okvirov. Še naprej je torej počel, kar je počel, ko je pisal acid disco ljubezenske songe, in v letu 2020 napovedal svoje sodelovanje z londonsko založbo On The Corner. In kaj je pripravil Uffe, da si upa recenzent kar takole vsepovprek razglašati izreden napredek, to žlahtno zmago v bitki s kreativno nenavdahnjenostjo?

Avtor že v uvodu v ploščo Words and Endings našo pozornost navidez odvrne od svojih prejšnjih sentimentov, se obrne proč od plesišča in nam namesto housa ponudi dub, nad katerim se je na novo navdušil v preteklih nekaj letih, pomeša pa ga z disonančnimi jazzy klaviaturami, ki še vedno nosijo njegov zaščitni in nepogrešljivi znak - edinstveni harmonični šmek, s katerim barva črno-belo ritmično podlago. Abstrakcijo svoje glasbe stopnjuje, se poigrava z močnim umikom od 4x4 kickovske formulacije, ki jo enakovredno nadomesti z mnoštvom ritmičnih – večinoma perkusivnih, tolkalskih in basovskih – samplov, prepletenih v izredno gost klobčič, ki se kotali zdaj aritmično, zdaj poliritmično, zdaj off-beat, a kljub vsemu vselej v Uffejevih razplesanih groovih.

Poleg tega inovativno uporablja že omenjeno glavno orožje – sintetizator oz. klaviature in harmonične prijeme, ki jih umešča izredno učinkovito, vselej presenetljvo, skorajda preračunljivo. V vmesne momente vrinja nenavadne zvočne intermezze in tako postopoma z igro vzorcev in ritmik aranžmajsko zanimive, močne, a relativno enostavne glasbene slike naplete v nezaustavljivo gmoto groova. V vsakem komadu znova se Uffe najde na novo, prerodi svoj izraz in nam v 12 prizorih skolažira celosten, vznemirljiv mozaik glasbenih vzdušij, ki pa se, roko na srce, kljub relativni odsotnosti 4x4 beata občasno ujamejo v svojo repetitivnost. Uffejevi bitovski začetki, dub, dubstep, jazz, divji časi plesne elektronike in čudaštva današnjega, abstraktnejšega trenutka, praktično zvočnega kolažiranja. V tem morju zvokovja, ki ga na plošči Words and Endings na površje izvabi Uffe, se kljub temu, da iz nje ponavlja zgolj občutke, na inovativen način zrcali glasbenikova zgodovina, predvsem pa njegova glasbena relevantnost.