Virgin Music, Smith Hyde Productions, 2024

Kdo lahko obvlada, komu je mar, 
in kdo nikoli ni prišel, koga briga, 
in se še naprej prevzema, prilagaja in sprejema spremembe, 
in spremembe, ki se ti mogoče sprva zdijo malo čudne, 
a še naprej se spreminjaj.

Black Poppies, uvodna skladba iz enajstega studijskega albuma kultnega britanskega postrave in tehno projekta iz Cardiffa – dua Underworld, je nekoliko srce parajoč in hkrati srce ogrevajoč uvod v radostno in vznemirljivo vožnjo novega albuma. Nepovezana, mestoma nekoliko skrivnostna in miselnim tokovom podobna besedila vokalista in tekstopisca Karla Hyda gredo naravnost k bistvu: to je album o spremembah, osamljenosti in – kot vedno pri dvojcu Underworld – o rejvanju.

Večina ime Underworld verjetno pozna zaradi njune klubske uspešnice Born Slippy, ki se je poleg nekaterih drugih skladb tega dua znašla v kultnem filmu Trainspotting iz leta 1996. Če ste se v njuno podzemlje nekoliko bolj poglobili, potem ste verjetno naleteli na briljantnost albumov Dubnobasswithmyheadman iz leta 1994, Second Toughest in the Infants iz leta 1995 in Beaucoup Fish iz leta 1999. Albumi dvojca v svetu plesne glasbe verjetno nikoli ne bodo izgubili svoje relevantnosti. Preprosto ni mogoče, da bi jih občutili kot zastarele, ne glede na to da so nastali pod močnim vplivom določenega časa in prostora – britanske rejv kulture v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Duo je sprva obstajal v več kombinacijah, zadnjih šest albumov oziroma približno petindvajset let pa sta edina člana tudi izvirna soustanovitelja. Čeprav se Karl Hyde in Rick Smith približujeta sedemdesetim letom starosti, so njuni nastopi v živo še vedno eni najbolj divjih in dinamičnih, njun zvok pa brez primere. Z ustvarjanjem atmosferičnih in progresivnih skladb in edinstveno mešanico tehna, trancea, housa in ambienta sta si Underworld pridobila nemalo privržencev, zvestih obiskovalcev njunih velikih nastopov v živo, ki so videti kot eni najbolj katarzičnih rejvov. 

Strawberry Hotel je morebiti eden najmočnejših albumov dvojca. Pokaže, kako sta glasbenika zvok s časom razvijala in utemeljila ter združila trde in vpadljive klubske tehno uspešnice z mehkejšimi in bolj kontemplativnimi ambientalnimi skladbami. Dobro poznata lasten zvok, se v njem ne ponavljata, vanj vpeljujeta nove, sodobne prvine, pa ju kljub temu prepoznamo. Underworld sta to znova prikazala na albumu Strawberry Hotel, ki je prav tako prijetno predvidljiv, kot je presenetljiv. Sentimentalen začetek s skladbo Black Poppies vas morda pripelje do solz, morda otopli srce, toda besede še naprej se spreminjaj odzvanjajo skozi celoten album kot moto njune glasbe. Preostale skladbe popolnoma preobrnejo melanholično vzdušje uvodnega komada in preidejo v bolj in manj trde klubske bangerje. 

Skladba Techno Shinkansen nostalgično prikimava znanemu sintetizatorskemu pranju uspešnice Born Slippy, komad and the colour red pa ima hipnotičen electro naboj, ki neverjetno močno udari precej zgodaj na albumu, kar je za Underworld pravzaprav značilna poteza. Prosiva, ne shufflajte, sta zapisala glasbenika, pa tudi med poslušanjem je jasno, da moramo njuno novo ploščo, kot že njene predhodnice, razumeti kot celoto v delih. Zaključek skladbe and the colour red se gladko prelije v eno mnogih izstopajočih skladb na albumu, Sweet Lands Expertise, v kateri Hydov monotoni glas odmeva v misli bolj sem bil razbit kot ti. Komad Lewis in Pomona vsebuje srhljiv zbor Hydovega vokala in je še ena izstopajoča skladba, ki se proti drugi polovici prelomi v gabber. To je vrhunec plošče Strawberry Hotel, ki mu sledi Hilo Sky, še en čudovito melanholičen klubski banger, v katerem Hyde vabi, da zdrsnemo v noč … brez sramu. Vse skladbe so vredne prave disociacije na plesišču – glasba potuje skozi nas, nas preveva, Smithova produkcija močnih basov in sentimentalnih semplov udarja po prsih, Hydovo poetično blebetanje pa vodi v zamaknjen sanjski ples.

Burst of Laughter je grenko-sladka oda osamljenosti, King of Haarlem pa še en basovski banger, ki zaradi osrednjega optimističnega sempla in Hydovega značilnega ponavljajočega se recitiranja spominja na komad Jumbo s plošče Beaucoup Fish. Dramaturgija albuma se tu razpre v nekaj krajših in ambientalnejših, tudi akustičnih skladb, kar spominja na izkušnjo rejva, ko se zdi, da gre vse samo navzgor, nato pa se noč konča, sonce vzide in v zraku je vprašanje afterpartyja, polnega prepletenih interakcij, po vsej verjetnosti prežetih z drogami in alkoholom. Z druge polovice albuma lahko izpostavimo blažjo, počasnejšo skladbo Ottavia, v kateri slišimo recitiranje Esme Bronwen-Smith. Operna pevka kontemplira vlogo ženske, kar vzpostavi tematski in zvočni preobrat na albumu, na katerem prevladujeta moški vokal in pripoved. Sledi a cappella različica drugega komada na albumu, denver luna, ki ponudi prijeten premor in presenečenje med vso elektroniko. Druga gostja na albumu je folk vokalistka Nina Nastasia, katere vokal je v središču skladbe Iron Bones, verjetno ene temačnejših skladb z albuma. Underworld še enkrat presenetita, ko na zaključek albuma umestita akustično kitarsko skladbo Stick Man Test.

Glasba Underworld vsebuje intenzivno dvojnost. Ne preseneča, da je njuna glasba za mnoge, ne glede na to ali so bili del rejv kulture devetdesetih let ali ne, vrhunec plesne glasbe. V njej je nekaj zelo temačnega, hkrati pa je neizogibno napolnjena z radostjo in optimizmom. Plošča Strawberry Hotel je kot dober rejv. Začne se z vami, ko se soočite s samim seboj in se pripravljate na noč odklopa od telesa in samega sebe – kar je verjetno glavno poslanstvo mnogih rejverjev. Kot pravi MacKenzie Wark v svoji knjigi Raving iz leta 2023: Mi smo feministke. Učimo se situacij, v katerih se lahko združimo, v katerih se lahko prepustimo sebi kot zasebni lastnini, v katerih se lahko pustimo jebati ritmom, v katerih moškim ni treba biti »moški«.