Static Shock, 2024

Uranium Club na teh frekvencah niso nobena novost. Ekscentričen punk iz Minneapolisa v Ameriki, ki od leta 2015 hodi v zelje punkerskim puristom, hkrati pa povzdiguje lo-fi zvočno estetiko, se po petih letih vrača z novim dolgim albumom Infants Under The Bulb. Uranium Club se od nekdaj niso pretegnili, kar zadeva samopromocijo. Prav tako so zvesti podtalnim založbam, ki so jim založile albume v preteklosti. V prvi vrsti se zdi, da je njihova skromnost pravzaprav hvaležnost, da lahko kot bend sploh ustvarjajo, kar si želijo – in to malodane deset let. Njihov punk v eksperimentu besedilno deluje v kombinaciji s kreativnim iskanjem človeških absurdov. Ti so predstavljeni z izmenjujočima se vokaloma, govorjeno besedo ali kričanjem, nad časovno neobremenjeno godbo, ki si vzame čas za naplet, zgodbo ali pa zdrvi mimo v kompaktnem primežu hrskajoče distorzije. Prav teh trenutkih Uranium Club pogosto naletijo na nalepke sorodnosti z Devo ali izpadejo kot ledolomilci za tako imenovani egg punk, ki se mu bomo poskusili izogniti. Jajčnost v punku se lahko kaže v raznih aspektih, česar pa ne pogojujejo le plesni pulz, pozitiva in strnjenost ritma.

Infants Under The Bulb je paket enajstih komadov, ki se zvrstijo v skoraj štiridesetih minutah. Gre za zvokovno najbolj prečiščen izdelek zasedbe do tega trenutka, ki se iz garaže preseli v studio. Kar bo za nekatere šok in prevelik odmik od lo-fi minimalizma, naj bo jasno, da s čistejšim zvokom zasije vse bendovstvo Cluba, odličnost izvedbe in mojstrstvo inštrumentarijata, ki je absolutno podrejeno aranžmaju pesmi in ne individualizmu. Na albumu so štirje kosi, ki služijo kot intermezzi – The Wall Pts. 1 & 2, The Wall Pt. 3 in The wall Pt. 4 – dialogi dveh žensk in zidu, ki z vsakdanjimi vprašanji na koncu poudarijo človeško slogo in sodelovanje. Kar zadeva ostale komade, se tokrat Uranium Club osredotočajo na nerazrešene primere, z njimi povezane misterije in nepredstavljiva odkritja zadnjega stoletja. Uvodna pesem Small Grey Man je tako neke vrste opozorilo na nerešen primer, ki se je zgodil leta 2009 na Irskem, ko so našli truplo človeka z nepravim imenom Peter Bergmann. Našli so ga s pazljivo odstranjenimi etiketami na oblekah, za Uranium Club pa je očitno to dovolj, da naredijo art punkersko posvetilo. 2-600-Lullaby je komad o telekomunikacijskih phreakerjih – strokovnjakih za izkoriščanje telefonskih storitev, ki prek komunikacijskega sistema sleparijo in izkoriščajo, tu pa se radovednost Clubsov ne konča. Vsak komad skriva novo prevpraševanje in razmišljanje o skrivnostnih primerih.

Četrti dolgi album Uranium Club je zvočno za ped bolj spoliran v primerjavi s prejšnjimi albumi, toda s čistostjo ne odvzame prav veliko. V veliki meri prednjači njihova udarnost, tako lirično, kot tudi muzikalno. Še vedno se drži na ostrejšem, odprtem in radovednem robu punka, s srborito ritmiko, razvejanim nasekanim rifovjem in pikro dikcijo, s katero se spravlja nad človeško ignoranco. Če si je slučajno kdo predstavljal, da so se Uranium Club pomehkužili, prodali ali pa izpeli – figo freško, to je še vedno bend, zvest le samemu sebi, pri katerem namensko trpi tradicionalizem punka.