Translation Loss Records, 2023

Vsake toliko se zgodi, da vzljubimo nek bend in nato izgine iz našega spomina. Tak primer so Američani Usnea, na katere smo kljub dobrim izdajam v preteklosti popolnoma pozabili. Ampak vsake toliko se takšni bendi vrnejo močnejši, kot so bili. Bathed in Light je njihova aktualna, četrta plošča, ki je izšla pri Translation Loss Records konec maja letos.

Usnea se po šestih letih vračajo s ploščo, ki se je nepričakovano pojavila na naših radarjih. Nepričakovano predvsem zato, ker so tudi glasbeniki sami na nek način izginili in se za trenutek potopili v pozabo. Četverec iz Portlanda prihaja iz obdobja, ko smo bili priča vzponu sludge scene. Njihov prvenec je bil klasičen primer v tistem obdobju popularne glasbe. Bend je spretno mešal sludge rifaže in postrockerske pasaže, poleg tega pa so vedno stremeli tudi k bolj agresivni in hitrejši glasbi, kot sta death in black metal. Na starejših izdajah niso namenili toliko prostora hitrejšim delom, pogosto so pozornost obrnili k funeral doomu in se s tem preizkušali v čim bolj depresivnem zvoku.

Na aktualni plošči so se nekako vrnili h koreninam s prve plošče, obenem pa nove skladbe delujejo bolj dovršeno. Bend deluje kot prerojen. Na nek način imamo občutek, da slišimo bend s konca dvatisočih, ko so sludge bendi v svoje  kompozicije vpletali postrock, denimo Thou, Yob in Cult of Luna. Ampak Usnea gredo onkraj tega žanrskega predalčka in, če smo iskreni, bend združi še več žanrov, kot so jih uspeli zliti na prejšnjih izdajah. Ko primerjamo starejše izdaje, nam nova plošča jasno pokaže, da gre za isti bend, ki je sedaj dorasel in je predvsem posvetil ogromno časa ustvarjanju uravnoteženih kompozicij, ki jih slišimo na plošči Bathed in Light.

Ob analiziranju kolaža, ki ga bend ustvarja, nam je jasno, da spadajo v regijo, v kateri se je rodil kaskadski black metal. Ta občutek nam dajejo predvsem tisti mirnejši deli na skladbah, a ga je pravzaprav težko opredeliti z besedmi. Preposlušati moramo namreč ogromno bendov iz te špure, da lahko razumemo ta detajl. Toda ko enkrat prepoznamo trike, melodije in predvsem vzdušje, ki ga ustvarijo, slišimo, da so člani benda pod vplivom te scene. Na novi plošči se pojavi več blackmetalskih pasaž, ki pa ne predstavljajo vrhunca plošče, glasba pa bi morda brez njih delovala bolje. Ne glede na to pa albumu kot celoti vcepijo prijetno dinamiko, v teh trenutkih pa nas Usnea spominjajo na ploščo sodelovanja med Mizmor in Thou. 

Prisotnost vpliva pogrebnega dooma je slišna, toda manj kot v preteklosti, ta element pa zamenjajo bolj, recimo temu, atmosferične pasaže, ki predvidljivo ustvarjajo napetost pred težkimi sludgerskimi rifi. Kljub predvidljivosti so te rifaže zelo dovršene in učinkovite. Slojenje žanrov oziroma podžanrov se izrazi tudi v različnih vokalnih prijemih. Na plošči prevladujeta kričanje in kruljenje, kar seveda ni presenečenje, poleg tega pa bend uporablja tudi večglasno petje, da ustvari nekaj ritualnega vzdušja. K temu prispevajo še na ploščo vključeni izrazitejši zvoki sintetizatorja, ki igrajo ključno vlogo v mirnejših pasažah.

Skratka, Bathed in Light je plošča, ki zliva različne elemente, toda delujejo kot celota, ko se osredotočimo na posamezne skladbe in predvsem, ko poslušamo ploščo v celoti. Usnea so se vrnili na sceno z bistveno bolj dovršeno in izvirno glasbo in nam na nek način ponudili predelano različico atmosferičnega sludga, ki so mu vtisnili lasten pečat, in prav s tega vidika je ta plošča dobra. Prijetno presenečenje je po dolgem času slišati bend, na katerega smo pozabili, še bolj navdušujoče pa je ugotoviti, da se je bend v tem času prerodil.