RVNG Intl., 2017

Ambientalna glasba naj bi po besedah Briana Ena poslušalcu obenem omogočala popolnoma pasivno in izredno aktivno poslušanje. Z nevpadljivostjo in praviloma precejšnjo homogenostjo se torej zlahka umakne naši koncentraciji, obenem pa, ko se ji posvetimo, odkrijemo bogastvo detajlov, ki čakajo na naše angažirano raziskovanje. Zaradi te precej dorečene namenskosti vsaj v formi nikoli ni preveč izrazito disruptivna. A obenem je skozi subtilnosti konteksta sposobna posredovati zanimiva vprašanja, ki so prav zavoljo močnejše abstrakcije morda celo efektivnejše sporočilna.

Zdi se, da v zadnjem času spremljamo porast ambientalne glasbe. Tudi številni sicer večinoma na klub vezani žanri elektronske glasbe so se začeli vse očitneje spogledovati z ambientalnostjo in zdi se, da se tako iz kluba počasi selijo v domače okolje ter iz zvočnikov v slušalke. Morda torej spremljamo začetek zlate dobe sicer niti ne toliko ambientalne, temveč raje predvsem obče domačemu okolju namenjene glasbe, ki si razbremenjena stremljenja k funkcionalnosti lahko dovoli veliko več svobode v formi.

Tovrstne premike lepo predstavljata Spencer Doran in Ryan Carlile, znana kot dvojec Visible Cloaks, katerih albumu Reassemblage se posvečamo danes. Njuno delovanje je bilo že od samega začetka zaznamovano s sicer na Zahodu vedno pogostejšo fascinacijo z japonsko kulturo oziroma predvsem s tamkajšnjo outsidersko pop glasbo osemdesetih let. Ta je v zadnjem času deležna vedno več pozornosti in zanjo značilni zvoki ter produkcijski pristopi so na počasni poti integracije v zahodnjaško kolektivno podzavest; verjetno deloma zaradi žanrov, kot je vaporwave, do neke mere pa tudi zaradi selektorskih podvigov obravnavanega dvojca. Visible Cloaks sta denimo že leta 2010 izdala prvega izmed sedaj že številnih izredno odmevnih miksov, sestavljenih iz raznih japonskih futurističnih ambientov. Njun nov tak miks, naslovljen Translations in izdan na kaseti, spremlja tudi letošnji album, na katerem je vpliv tovrstnih muzik zopet več kot očiten.

Sama lastno zanimanje za omenjene muzike pripisujeta predvsem takratnemu edinstvenemu spoju analognih in zgodnjih digitalnih tehnologij, ki je številne glasbenike in producente spodbudil k futurističnim eksperimentom tako z zahodnjaškimi pop strukturami kot s tako odprtimi produkcijskimi možnostmi. Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so avtorji, kot sta denimo tu najopaznejša Haruomi Hosono in Ryuichi Sakamoto iz slovite zasedbe Yellow Magic Orchestra, tako vzpostavili primerno klimo za kultivacijo igrivih zvočnih eksperimentov, inkorporiranih v poslušljivo in priljudno pop formo, s čimer se danes ukvarjata tudi Visible Cloaks.

Ločnica med analognim in digitalnim pa je v njuni glasbi obrnjena v vzporedno problematiko ločnice med avtorskim in generativnim. V svojih produkcijah se namreč v veliki meri zanašata na pristope, vezane na računalniško programsko opremo. S tem skušata lasten ego zavestno umakniti iz ustvarjalnega procesa ter problematizirati vlogo in pomen avtorja. Ta torej ne igra glavne vloge, skuša se umakniti v korist drugih kontekstov ter obenem doseči nove glasbene forme. Kljub temu pa tako posamezni komadi kot celotna plošča delujejo presenetljivo enovito; kot bi nastajali skozi potrpežljiv in premišljeno preudaren proces, kar vseeno nedvomno tudi ni daleč od resnice.

Ob poslušanju smo izpostavljeni kompleksnim ambientom, polnim detajliranih, sterilno sintetičnih zvokov, raznih pokov, tleskov, sprocesiranih vokalov ter virtualnih simulacij različnih azijskih inštrumentov, kot sta gamelan ali koto. Vsi ti elementi se po nekakšni od ritma in očitnejše repeticije popolnoma ločeni samosvoji logiki zadržano izmenjujejo s tišino in tako tvorijo razgibane prostore, ki jih kljub sicer precej definirani zvočni paleti lahko vedno znova z zanimanjem raziskujemo in v njihovih številnih teksturah odkrijemo kak nov detajl. Kljub striktni sintetičnosti tu lahko govorimo o lahkotnosti, svetlosti in morda celo o nostalgičnem sentimentu, ki do neke mere spremlja ta izbor zvokov ter tako skozi domačnost in asociativno vrednost omogoča lažje spoznavanje plošče. Sama plošča pa kljub temu nikakor ne podleže tendencam stagnacije in skozi navidezno intuitivnost ohranja dovršeno inovativnost.

Ploščo spremlja tudi izrazita vizualna komponenta, očitna predvsem ob treh spremljajočih videih ter celo v virtualnem okolju, ki si ga lahko zastonjsko prenesete in nato ob njuni meditativni glasbi počasi raziskujete. Albume internetnega podtalja vse pogosteje spremljajo izredno specifične in dodelane vizualne podobe ter v zadnjem času tudi virtualna okolja (oziroma nekakšne preproste video igre). Tako ti miljeji anticipirajo morebitno prihodnost spojitve medijev glasbe ter virtualne resničnosti in Visible Cloaks se zdita odločno na taki poti.

Naslov Reassemblage naj bi sicer bil referenca na istoimenski eksperimentalni dokumentarni film vietnamske antropologinje Trinh T. Minh-Ha o situaciji žensk v postkolonialnem Senegalu iz leta 1982. Ta je značilen predvsem po svojem eksplicitnem odmiku od konvencionalne dokumentarne logike; izrecno se namreč zaveda, da o specifični kulturi ne more zares uspešno analitično govoriti z vidika druge kulture in tako raje kot »govoriti o« tej kulturi poskuša zgolj »govoriti ob« oziroma »govoriti blizu« te kulture.

Tovrstna pozicija se zdi vzporedna tudi logiki dotičnega albuma, pri katerem avtorja izhajata iz lastne fascinacije s specifično kulturo in do neke mere tudi s poskusom dokumentiranja le te. A pri tem ne stremita k določenemu študioznemu pastišu, temveč skozi različne pristope in procese vzpostavita precej inovativno in samosvoje ter obenem presenetljivo poslušljivo delo. Plošča tako zares zveni kot posledica razstavitve in ponovne sestavitve specifičnih glasbenih karakteristik, s čimer odseva svoj ohlapen postmodernističen sentiment nekakšnega idealističnega kulturnega relativizma.

Na plošči Reassemblage prisotna oblika kulturne apropriacije je dozdevoma kontekstualizirana kot usmerjena k popolni integraciji in torej h globalizirani kulturi, v kateri distinkcije med kulturnimi gradniki enostavno niso mogoče in posledično denimo izvor posameznih glasbenih elementov enostavno ni pomemben. Obenem pa tolikšno zanašanje na digitalne procese namiguje tudi na dodobra avtomatizirano prihodnost. Subtilno nam prikazuje svet, v katerem so generativni procesi izenačeni s človeškimi in kjer smo produkte obojih sposobni opazovati kot povedne in naravne.

Do tega sveta je sicer še dolga pot, na kateri si bomo morali odgovoriti na številna vprašanja, ki pa jih bo v vedno večji meri vzpostavljala tudi in ravno ambientalna glasba ali njeni aktualni derivati. In tako se zdi, da se bodo prihodnji paradigmatski premiki v vedno večji meri dogajali znotraj domačih okolij tako avtorjev kot poslušalcev.