Avantgarde Music, 2023

Vsake toliko se zgodi, da nas kakšna izdaja popolnoma preseneti, še posebej, kadar prileti nepričakovano in od neznanega benda. Prav tak primer je album benda Voidescent, štiričlanske zasedbe iz Seville. Kljub temu da so prvenec izdali letos, pa to ni popolnoma novoustanovljen bend. V tej obliki so glasbo igrali denimo že leta 2017 in leto kasneje izdali tudi EP Eleven into Nox. Glasbeniki so pred tem igrali še v bendu Andhord, ki je svojo kreativno pot začel pred skoraj dvajsetletjem, leta 2005. Leta 2017 se je zasedba preimenovala, ker je bistveno spremenila stil, toda nobena od prejšnjih izdaj ne zveni tako dobro, kot to, kar so pripravili sedaj.

Dust and Embers je izdelek, ki preseneča z vrhunskim black metalom sodobnejše oblike. V analizi dotičnega materiala enostavno moramo omeniti islandsko metalsko sceno. Voidescent so ujeli njene najboljše elemente in pravzaprav delujejo kot nekakšno nadaljevanje black metal gibanja s tega severnega otoka. Občutek imamo, da poslušamo hibridno ploščo med zasedbama Sinmara in Svartidauði. Očitni so drobci z imenitne plošče Flash Cathedral islandskih Svartidauði; slišimo lahko namreč tista klavstrofobična stopnjevanja s kompleksno ritmiko na bobnih in v atonalnih linijah na kitarah. Morda lahko Špancem mestoma očitamo brezsramno kopiranje islandskih idej oziroma forme, toda določene pasaže so kljub temu dovolj izvirne.

Nekateri trenutki nas spominjajo na kultno ploščo Aphotic Womb benda Sinmara. Sorodnost najdemo v bolj melodičnih pasažah in katarzičnih eksplozijah dramatične različice black metala. Imenitnost plošče Dust and Embers je v tem, da so glasbeniki lastno interpretacijo islandske struje izvedli v agresivnejši obliki. To so dosegli zlasti tako, da so v komade vstavili več hitrejših delov. Toda to za učinkovitost njihove blackmetalske formule ni ključno. Trik je v dinamiki kompozicij, za katere so glasbeniki spretno izluščili najzanimivejše značilnosti islandskih bendov in jih vpletli v svojo vizijo. Več poudarka je na sproščanju napetosti, ki jih ustvarijo, pri tem pa so ključna raztegnjena stopnjevanja. S prepletom številnih rifaž in kreativnih ritmičnih vzorcev poslušalca držijo v napetem položaju, v pričakovanju, kdaj bo ponovno eksplodiral brzinski black metal z enostavnejšimi melodijami in blast beati. Ta dinamika se ponavlja v vseh skladbah, razlike pa so, kar zadeva kompozicije, majhne. Ne glede na to gre za zelo naporne skladbe s številnimi pasažami, ki se prepletajo med sabo in gradijo tesno spleten blackmetalski labirint.

Dust and Embers je kompleksna plošča z vidika števila kitarskih rifov in je tudi dokaj naporna za poslušanje od začetka do konca. Utrudi predvsem sadistično kopičenje tenzij, po drugi strani pa je takšno poslušanje tudi zadovoljivo, kajti ponuja ogromno intenzivnih občutkov prav zaradi eksplozivnega sproščanja napetosti. Voidescent so pripravili ploščo, ki snov brezsramno črpa iz islandske scene, ponudili so material, za katerega smo pravzaprav upali, da ga bodo v prihodnosti izdali Sinmara ali Svartidauði. Toda islandska scena je zapadla v pozabo oziroma ni ustvarila nobene plošče, ki bi pustila takšen pečat na sceni, kot ji je to uspelo v sredini prejšnjega desetletja.   

Ob koncu moramo še enkrat izpostaviti, da nas je prvenec benda Voidescent presenetil in se je na naših radarjih znašel po naključju. Takšni trenutki so v digitalni dobi, ki je nasičena z informacijami, izjemni. V času, ko nas vse manj stvari še lahko preseneti, so odkritja, kot je plošča Dust and Embers, ki spada med najboljše letošnje blackmetalske izdaje, zelo prijetna izkušnja.