VROVL: La Chasse Au Marais / De Eendenjacht

samozaložba, 2020
 

Trenutno se nahajamo izven sezone lova na race. No, sedanja doba je vsekakor odprta za mnogotere prispodobe in ob vsem mega pretakanju podatkov ter ob zmedi vnovičnih rahljanj in odrahljanj skorajda ni priporočljivo izvzeti prav nobene možnosti in razlage. Glavni protagonisti današnjega osrednjega kritiškega termina sicer dovolj pomagajo pri razmisleku, saj se njihovo ime Vrovl prevaja kakor nesmisel, v tem primeru glasbeni, prav tako pa lahko opišemo njihovo glasbo z albuma La Chasse Au Marais / De Eendenjacht, po domače Lov na race. Po njihovih besedah gre za šokantno, a banalno izkušnjo, ki jo kvartet iz belgijskega Genta dokazuje na svojem drugem zvočnem zapisu. Ob svojih začetkih pred štirimi leti se je kvartet v postavi boben, kitara, bas in sint kar se da spretno izogibal zajetju na en mah, preprosto zato, ker je takrat nakazoval le na grobo, nedefinirano smer svojega razvoja. Zdaj pa je ta nedvomno šokantna, a banalna.

Vrovl so svoje diskografsko udejstvovanje načeli pred dvema letoma, z EP-jem KTW. Samostojni sedemnajstminutni komad je zajemal iz širokega diapazona psihedeličnega rocka, ki se je rad pretegnil v nič kaj prizanesljivo verzijo, obogateno z robotskimi in mehanskimi manevri ter prasketajočo elektroniko. Zadnje sicer pri mlajših in hrupnih belgijskih bendih ni nikoli manjkalo, četudi so se temelji venomer načenjali v power trio postavi. Tako so samosvoje sintovske posege znotraj hrupne rockovske glasbe bolj ali manj posrečeno uporabljali oziroma še uporabljajo Raketkanon, Shht in Hypochristmutreefuzz, če jih naštejemo le nekaj. Kakor vsi omenjeni se tudi Vrovl držijo svojeglavosti ter so tako od vseh naštetih mogoče še najradodarnejši do poslušalca v smislu doprinosa in prodornosti, seveda ob domačem konzumiranju glasbe in ne živem nastopu. Kljub temu da gre pri omenjenih bendih za zelo različne zasedbe, Vrovl štrlijo ven predvsem zaradi kvalitete zvočnosti, ki je lahko uvidevno stisnjena, hkrati pa ob samem prisluhu neprečiščeno ostra. Vrovl skratka lovijo race tekom treh komadov daljše minutaže, ki so razen nekaj kričečih momentov inštrumentalni. Uvodni De Stuurman oziroma Krmar je enajstminutna epopeja, ki se kljub prvotnemu preveč strukturiranemu poteku komada izkaže za na jamu bazirano medigro. In prav nič drugače ni z ostalima komadoma.

Razgibano in deroče premlevanje ni nikjer blago in v rožicah, čeprav znajo Vrovl nevarno kreniti proti sentimentu postrock sonarjev. Kozmični rock, ki mestoma vzdržuje poglavitno vez med dronerskimi razpusti ter mašinskim stoner rockom, se pogostokrat vkoplje med zeljna krauterska polja nemške periferije ali pa preprosto ostaja ostrojezičen na angleški progresivni način. Močne riffaže se lahko ponekod kažejo kot nalomljen, na ritmu angažiran stoneraj, medtem ko se za kratek čas prepustijo poklonu bolj okleščenih form težkih kitarskih glasb. Nekje vmes se bodo našli tako tisti razočarani nad zadnjo stvaritvijo Dub Tria kot tudi začetni zanesenjaki Toolov, pa ljubitelji zgodnjih Floydov, kot tudi zgodnjih Liarsov. Povedano še drugače so Vrovl premalo gimnastični za Battles ali Za!, hkrati pa preveč razgibani za Ufomammut ali Grails. Lov na race Vrovl skratka ponazarjajo skrajno dvoumno. Četudi so vsi solistični egoizmi fino zakriti in navdihujoči, se smer razvoja ne razkriva na nobeni ključni točki. Kljub nakazovanju, da se kvartet nenehno premika, ponekod pa tudi konkretno zadiha in se razpusti, je njegov kurz nepredvidljiv, kaj šele sam cilj. Mogoče pa je to le um današnjega švigajočega stanja, ko se vse skupaj ujame le za kratek čas. Prav zato je odgovor na vprašanje, ali je lov na race le namerno streljanje mimo ali pa je to le zavaravanje neprijatelja, med kreiranjem nove konkretnejše geneze in novega lova. Šokantno, a banalno.