Drag City, 2019

Črta med poznanostjo in obskuro je zamegljena, še posebej v svetu hitrega interneta ter možnosti spoznavanja in dostopanja do glasbe mnogih izvajalcev, še tako obskurnih. Wand padejo nekam vmes, peterec, sprva trojec, v psihedelično garažnem miljeju glasbo preigrava od leta 2013 naprej. Kmalu po prvi izdaji Ganglion Reef pri Drag City so Wand dobili velik push s strani sovarovanca založbe Tyja Segalla, enega glavnih likov te glasbene scene. Ty jih je kot predskupino povabil na svojo turnejo in to jim je ponudilo priložnost, da se iz prve roke predstavijo svoji ciljni publiki. A kljub tako dobremu začetku kariere in številu solidnih albumov se zdi, da band še vedno pluje nekje med poznanostjo in obskuro, to pa morda niti ni tako slaba stvar. Navsezadnje ni potrebe, da bi bil vsak band prav predstavnik svojega žanra, četudi smo v obdobju, v katerem so linije med žanri nekoliko zamazane in je preskakovanje med žanri, t.i. genre hopping, vse bolj prisotno. Kljub temu lahko Wand umestimo v kalifornijsko sceno psihadelične garaže, žanr, ki ga zaznamujejo Thee Oh Sees in že omenjeni bandov prijatelj Ty Segall.

Wand so doslej izdali pet albumov, z njimi pa so gradili in si izrezovali svoj del scene kalifornijske psihadelične garaže. Žanr, v katerem prevladujejo zvoki fuzz kitar, intenzivnega petja ter hitrih bobnov, so združili z elementi bolj klasičnega indie rocka. Njihovi komadi so iz plošče v ploščo pridobivali na kompleksnosti struktur, igrah z dinamiko in ekspresionističnem prepevanju. Vse to pa je kulminiralo aprila letos z njihovo najnovejšo izdajo Laughing Matter.

Laughing Matter šteje 15 komadov in traja dobro uro, strukturno pa skoraj deluje kot konceptualni album. Morda ne zares tematsko, toliko bolj pa v premišljenosti strukture in zaporedja komadov. Wand poslušalca po plošči skorajda vodijo, kar dosežejo s premišljenimi instrumentalnimi komadi, ki delujejo kot pasaže in ki združujejo stilistično med seboj različne skladbe. Tak primer najdemo že v tretjem komadu, naslovljenem Bubble. Ta nas iz bolj intenzivnega Xoxo popelje v akustični štikelc High Planes Drifter. Poseganje po takšnih pasažnih komadih je tu morda celo potrebno, saj Wand na albumu Laughing Matter pokažejo precej glasbene širine in komadi bi ob nepremišljenem redosledu ustvarili glasbena odstopanja, ki plošči ne bi dovoljevala, da lepo steče. A z mišljenjem psihedeličnih glasbenikov sedemdesetih  Wandom uspe ustvariti poslušalsko izkušnjo in koherentno celoto, ki ima tako rep in glavo kot namerne vzpone in padce v energiji.

Album se začne relativno umirjeno, vsaj kar se tiče garažnega rocka. A po argumentirano najbolj umirjenem komadu plate, že omenjenem High Planes Drifter začnejo Wandi navijati ojačevalce. Sledeči Walkie Talkie vsebuje repetitivne instrumentalne strukture, ki dajejo vtis premikanja v krogu, edini element, ki stvar premika naprej, pa je vokal. Instrumentali so seveda distorzirani do konca in res ustvarijo občutek zvočnega zidu. A to je eden redkih primerov polne intenzitete od začetka do konca komada, pri veliki večini preostalih kompozicij je dinamika glasnosti večja. Komadi se razvijajo in gradijo, kar morda nakazuje, da na tej izdaji Wand slonijo bolj na psihedeliji kot na garaži. Značilno psihedelični so tudi izredno zanimivi trenutki, v katerih Wand  povsem zapustijo koncept strukture in začnejo preigravati skoraj v freejazzovskem slogu, a seveda, še vedno z nekakšnim garažnim pridihom. Dober primer je uvodna Evening Star. Slišimo razne različno intenzivne kitarske zvoke, ki z bobni, izgubljenimi v nekem svojem ritmu, podajo občutek izgubljenosti, poslušalec pa  razmišlja, v katero smer bo stekel komad. 

Komadi so med seboj resda različni, a rdeča nit je nedvomno vokal Coryja Hansona, takrat, ko ta nastopi. Način petja na površini spominja na stil Thoma Yorka, a linije, za katere se Cory odloči, so drugačne in izredno distinktivne. Vokal se ponavadi poslužuje enostavnejših linij, ki lepo oponirajo kompleksnim instrumentalom. Besedila so zanimiva ter se poslužujejo ogromnih količin prispodob, to pa ponuja dovolj prostora za interpretacijo. Nekateri koncepti pa so bolj definirani, jasnejši. Dvojec komadov Wonder in Wonder (II), med katerima se pojavi pet drugih komadov, ponudi specifičen medsebojni diskurz. V Wonder (II) prevzame vlogo glavnega vokala Sofia Arreguin, klaviaturistka banda, ki se v večini komadov z nežnim šepetanjem pojavlja v vlogi back vokala. Drugi Wonder je čisto nasprotje prvemu, zvoke distorziranih kitar zamenjajo prijetni zvoki harfe, paranoično nagovarjanje pa pomirjevalno tolaženje. Album se zaključi s prijetno akustično balado, naslovljeno Jennifer’s Gone. Začne se samo z vokalom in kitaro, a se progresivno nadgrajuje z raznimi trobili, violinami in sintetiziranimi ambientalnimi zvoki. Album se tako zaključi s prijetnim, mehkim pristankom, kar je za tako raznolik album, poln vzponov in padcev pravzaprav zelo primerno.

Laughing Matter nedvomno predstavlja najboljše delo Wandov do sedaj. Album je zanimiv, raznolik in koherenten, produkcija na njem pa je prav tako izredno dobra. Band se giblje v zelo zanimivo smer in ni jih strah brisanja linij med žanri ter posluževanja določenih aspektov več različnih žanrov, ki jih zanimajo. Wand so nedvomno že na radarju fanov psihedeličnega garažnega rocka, a s to izdajo so pokazali, da so band z veliko mero glasbene širine in s potencialom za zanimivo in edinstveno nadaljnje ustvarjanje.