Bayonet, 2016

Navdušujoče izvirna televizijska serija Atlanta, ki jo je letos jeseni občinstvu predstavil Donald Glover, še zdaleč ni edini pozornosti vreden popkulturni zalogaj, ki se tako ali drugače tiče tega velemesta na ameriškem jugovzhodu. Dobro je znano, da je v Atlanti doma odličen hip hop, zastave kitarske glasbe pa sta tam zadnje čase nosili predvsem zasedbi Deerhunter in Black Lips. Tudi malce pod površjem že nekaj let brbota kar solidna scena, v katero sodi tudi skupina Warehouse, ki je konec septembra izdala svojo drugo ploščo.

Na lanskoletnem debiju Tesseract, ki je izšel pri založbi Bayonet, se je kvintet predstavil z zbirko energičnih pesmi, zgrajenih na podlagi idiosinkratičnega glasu vokalistke Elaine Edenfield, oglatih postpunkovskih kitarah in precej razgibanem pesmopisju, ki se je posluževalo tako popovskih kot tudi bolj eksperimentalnih prijemov. S ploščo Super Low, ki je izšla pri isti newyorški založbi, skupina strumno gradi na preverjenem zvoku in cilja na preboj v zavest širšega kroga poslušalcev.

Če ji kaj takega eventualno uspe, bo verjetno izviralo predvsem iz omenjenega Elaininega vokala, ki ima zavidljiv razpon barv in razpoloženj. V skorajda baladni Long Exposure je nežen, topel, zaokrožen, na nek način spominja celo na glas Chan Marshall, kar pa ne pomeni, da na drugih delih plošče ni hrapav in kričav - v določenih trenutkih Elaine v spomin prikliče pokajoče petje Bonnie Tyler oziroma samozavestno vokaliziranje Tine Halladay, pevke zasedbe Sheer Mag.

Plošča ponudi dovolj dobrih instrumentalnih iztočnic, da se hitro zasidra v glavi. Pesmi Reservoir in Super Low vsebujeta zanimivo kombinacijo smithsovskih riffov in nalezljivih basovskih linij, hitrejše pesmi, med katere sodita Garden Walls in Simultaneous Contrasts, pa so zgrajene na vztrajnem, kompaktnem groovu. Besedila komadov so zaradi svoje relativne razdrobljenosti, ki izhaja iz specifične dikcije, pri poslušanju sicer v drugem planu, se pa ob sprotnem branju izkažejo kot pomembni gradniki celotnega zvoka zasedbe, ki konec koncev temelji tudi na nekakšnem grenko-sladkem razpoloženju.

S svojo novo ploščo so Warehouse uspeli najti izmuzljivo optimalno točko med post punkom in jangle popom. Njihove pesmi so namreč nalezljiv post punk, ki živi in diha, ki ima popolnoma svojstven obraz, pa tudi jangle pop, ki ima ostrino, integriteto in neustavljiv pogon. Zvok, ki je uspešno sestavljen iz različnih žanrskih komponent, je ponavadi uspešen zato, ker v sebi na svež način združuje vzorce, ki so nam domači in simpatični. In tudi tokrat je tako: Super Low je razburljiv in skrbno izklesan konglomerat najboljšega, kar sta dva podžanra kitarske glasbe ponudila v zadnjih 30 letih.