Strap Originals, 2024

Izberite življenje, izberite službo, izberite kariero, izberite družino. Izberite ogromno kurčevo televizijo. Izberite pralne stroje, avtomobile, CD predvajalnike. Izberite dobro zdravje, nizek holesterol in zobozdravstveno zavarovanje. Izberite kavč in gledanje televizije, ki omrtvi um in uniči še zadnje možganske celice, medtem ko v usta tlačite čips. Izberite prihodnost, izberite življenje! Toda zakaj bi storili kaj takega? Jaz nisem izbral življenja, izbral sem nekaj drugega. In razlogi? Ni razlogov. Kdo rabi razloge, če obstaja postpank.

Morda se bo nekako tako začelo nadaljevanje legendarne knjige Trainspotting, ki ga je Irvine Welsh napovedal za prihajajoče leto. Glede na to, da naj bi glavni liki svojo mladostniško gonjo za užitkom, ki jih je pripeljala do odvisnosti od heroina, zamenjali za bolj zrelo iskanje romance, ne bi bilo nenavadno, če bi filmski soundtrack vseboval veliko aktualnega britanskega postpanka. Tako kot je v knjigi iskanje užitka zamenjalo iskanje romance, je na Otoku hedonizem panka zamenjal zrelejši  pristop postpanka.

Veliko bi stavili na to, da se bo v filmu pojavila glasba benda Warmduscher, ki je novembra letos izdal peti studijski dolgometražec Too Cold to Hold. Album odpre nekakšen prolog, v katerem Welsh z močnim škotskim naglasom recitira zanj značilne prodorne ode doživljanju vpliva drog. Prolog pritegne našo pozornost, ker se takoj osredotočimo na pripoved v želji, da bi razumeli abstraktne psihedelične podobe. Pripovedni uvod se nato prelije v pesem Fashion Week, ki si jo je zasedba nedvomno izposodila z albuma Entertainment legendarnih Gang of Four. Toda Warmduscher, sekstet iz Londona, se seveda ne ustavi zgolj pri posnemanju zvokov preteklosti, čeprav je glasba močno zasidrana v kovinsko hladnem fanku belopoltih fantov iz zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Too Cold to Hold je torej še en fankovski, plesni postpank album iz Velike Britanije z zvrhano mero značilnega angleškega cinizma. Bend s ploščo beleži desetletje ustvarjanja, s katerim je močno vplival na današnji postpank. Ni nenavadno, da med komadoma Top Shelf in Staying Alive mestoma pomislimo, da pravzaprav poslušamo Viagra Boys, na kar spomnijo disonantna pihala in predvsem vokali Craiga Higginsa. Kljub temu da gre za predhodnike švedske zasedbe, pa Higgins ne premore toliko nastopaštva kot Sebastian Murphy, ki je jebivetrski pristop izpilil do potankosti.

Na albumu Too Cold to Hold prija predvsem raznovrstna uporaba inštrumentov in glasbenih slogov. Warmduscher so znani po eksperimentiranju, toda v sodobnem postpanku je to dovolj uveljavljeno, da je samo po sebi doseglo raven klišeja. Ohlapni ritmi, ki albumu vdihnejo več občutka ležernosti, so morda posledica tega, da ga je zasedba producirala sama. Skladno z britanskim postpankom zadnjih let se tudi Warmduscher osredotočajo na ustvarjanje plesne in lirično izpovedne godbe. V miksu aktualnega albuma so poudarjene bas linije, pogosta je tudi uporaba waha, ki kitaro preobrazi v dodatni del ritmične sekcije. Nadaljnjo dimenzijo plošči dodajo pihala, ki so najbolj izrazita v komadih Pure at the Heart in Immaculate Deception. Komad Immaculate Deception lepo zajame mešanico različnih stilov in žanrskih usmeritev, ko se na polovici pretvori v hiphop komad, v katerem glavno vlogo prevzame raper Jeshi. Po zasnovi in pristopu je najnovejša stvaritev zasedbe Warmduscher primerljiva z letošnjo ploščo Where's My Utopia? benda Yard Act, vendar pa ne premore njenega humorja in zvočne domišljije. 

Tovrstna muzika je v zadnjih osmih letih prehodila pot od nišne godbe do osrednjega žanra sodobnega kitarskega rocka. Album Too Cold to Hold je soliden izdelek poslušljivega britanskega postpanka, ki je postal predvidljiv in zato rahlo izpet žanr. Toda če ste kot Irvine Welsh izbrali postpank, boste dobro sprejeli tudi album Too Cold to Hold, preostali pa boste v plošči najverjetneje prepoznali zgolj še enega v poplavi neizstopajočih izdelkov plesnega postpanka. Plošča je priljudna in hitro mine, a ne pusti globokega vtisa. Morebiti bo nadaljevanje Trainspottinga ponudilo kaj izvirnejšega in bolj zapomljivega, a smo se v aktualni kulturni krajini že naučili, da je pogrevanje preteklosti vedno zgolj slaba imitacija.