Island Records, 2024

»Mi delamo hite!« je izjava, ki jo v resnem in občasno tudi zateženem svetu postpanka ne slišimo pogosto. V tem miljeju naj bi muziko glasbeniki ustvarjali zaradi potreb čustvenega izražanja, sporočanja globljih resnic in umetniškega izpopolnjevanja. Yard Act se na ta diskurz požvižgajo. Že v prvem singlu z letošnje plošče Where's My Utopia?, v komadu We Make Hits, vokalist James Smith jasno izrazi namen novega albuma. Poleg Smitha zasedbo Yard Act sestavljajo basist Ryan Needham, kitarist Sam Shjipstone in bobnar Jay Russell.

Yard Actže od začetka ustvarjajo plesni postpank in se tako niso priključili skupinam, kot sta Idles in Viagra Boys, ki na najnovejših izdelkih v muziko vpletajo poudarjene ritmične elemente. S tem ko zvoka niso utemeljili na kitarskih bendih, temveč predvsem na skupinah, kot sta New Order in Gang of Four, so na nek način začeli plesno mrzlico, ki se loteva marsikatere skupine novega vala britanskega postpanka. Bendov prvenec The Overload je temeljil na funkovskih bas linijah, ritmičnih kitarskih vzorcih in poudarjenem bobnarskem beatu, na novi plošči pa so ti glasbeni elementi še bolj izpostavljeni. Slišimo torej še večji kontrast med muziko in skoraj govorjenim vokalom Jamesa Smitha, ki ga takoj prepoznamo po specifičnem yorkshirskem naglasu. Besedila so cinična in polna ironije, zajebantsko podajanje resnih tematik pa poskrbi, da je na naših ustih večino časa narisan nasmešek.

Ploščo Where's My Utopia? je produciral Remi Kabaka Jr., bobnar skupine Gorillaz. Njegov vpliv je na albumu močno prisoten, zasedba se je namreč iz postpank minimalizma prvenca podala v bolj spolirane produkcijske vode. Drugi album je bolj raznolik od predhodnika, več je glasbene širine in dinamike, presenetljivo pa je tudi veliko orkestracije in semplov. S tem ko bend uporablja mešanico pank in pop prijemov, se pokaže, kako je široka oznaka postpank vsaj delno neuporabna. Takšna usmeritev na drugem albumu je namenska, ker je bend podobno kot že mnogi pred njimi poskušal ubežati ukalupljanju njihove glasbe.

Smithov vokal ostaja značilno odrezav in ravnodušen, besedila pa so v primerjavi s prvencem veliko bolj introspektivna in odkrita. Še vedno gre bolj za pripovedovanje kratkih zgodb z glasbeno spremljavo kot pa za značilna pop besedila. We Make Hits bi bil na prvem albumu najverjetneje ovit v debel plašč satire, tokrat pa bend želje izrazi precej bolj neposredno. Upajo si izraziti ambicijo, ki jo mnogi v tovrstnih glasbenih krogih še vedno zanikajo. Glasbo delajo zato, da bi jo slišalo čim več ljudi, ki bi v njej uživali. Yard Act pa ne bi bili Yard Act, če ne bi na koncu komada vseeno dodali, da če pesem ne bo hit, so vse mislili zgolj ironično.

Na albumu slišimo tudi hiphop vsadke, ki so veliko bolj izraziti kot na prvencu. Glavna identifikacijska točka skupine še vedno ostaja absurdni humor, h kateremu se zateka pevec, ko premleva eksistencialna vprašanja. Zaradi zamišljenih besedil nastane dihotomija med njimi in precej veselo oziroma upbeat glasbo. Rdečo nit razberemo iz naslova plošče Where's My Utopia?. Smith se skozi enajst komadov ukvarja z razočaranjem, posledico neuresničljivih obljub, ki nam jih vsiljuje družba, da bi nas motivirala. Znotraj posameznih komadov najdemo veliko osciliranja med kontrastnimi pozicijami in pogledi. To pa zanj ni protislovno, kajti življenje je nihanje med dvema ekstremoma. Lahko je hkrati izjemno in slabo oziroma je pot med dvema ekstremoma precej krajša, kot se nam na prvi pogled zdi.

Plošča je precej samonanašalna, utopija, o kateri razglablja Smith, pa govori predvsem o medijsko ustvarjenem imidžu rockerske zvezde. Po zelo uspešnem prvencu je zasedba namreč padla v cikel novih snemanj, stalnih koncertnih turnej in promocijskih obveznosti. Navidezni blišč takšnega življenja, ki ga ustvarjajo glasbeni mediji, pa se za Smitha izkaže kot še ena mnogih lažnih obljub, ki nam jih prodaja življenje. Namesto luksuza in zabav je dobil neskončna potovanja z enega koncerta na drugega ter neštete medijske obveznosti, ki se mu zajedajo v prosti čas. 

Razbijanje različnih utopij je torej rdeča nit albuma, ki se ukvarja s tem, kako se spoprijeti z vakuumom, ki nastane po razkritju drugačne realnosti. Razmišljanja se poglabljajo v pričakovanja, ki jo imajo publika in glasbena industrija do glasbenikov in njihovih koncertov. Vse to slišimo v komadu s pomenljivim naslovom Dream Job, ki najbolj zajame témo albuma. Poleg besedil je osemnajst mesecev, preživetih v studiu in na turnejah po vsem svetu, vplivalo tudi na samo glasbo. Zdi se, da se je bend bolj osredotočil na to, kaj je všeč glasbenikom samim, le tako bodo namreč živeli vsaj določen del obljubljene utopije. Kot kaže, jim je všeč tudi italo disco, ki je najbolj nepričakovana novost novega albuma v primerjavi s prvencem.

Pesmi so zgrajene okrog poudarjenega basa Ryana Needhama, ki je glavni avtor glasbe. Needhamova vesela plesna glasba je protiutež Smithovemu ciničnemu vokalu, kombinacija obojega pa ustvari zelo značilen zvok benda. Kontrast slogov je najbolj izpostavljen v komadu Petroleum, ki rahlo morbidno besedilo postavi nasproti vplivom glam ere Davida Bowieja. Napram prvencu lahko slišimo veliko dodanih klavirjev, godal in trobil, ki zapolnijo v osnovi dokaj brutalistični zvok skupine. Vse to je nedvomno doprinesel producent Kabaka Jr., ki podobne prijeme pozna iz svojih drugih projektov. S pridodano mešanico sint popa in hiphopa novi album spominja na glasbo Becka in zasedbe The Streets. Tako na novi plošči srkamo še bolj poudarjene ritme, ki sežejo izrazito v funk tudi v zahtevnejših komadih.

Morda najbolj kompaktno povezana skladba je Down by the Stream, ki izstopa zaradi neposrednosti in surovosti. Če so preostali komadi značilno satirični, je Down by the Stream neznačilno iskren. Smith se v komadu o medvrstniškem nasilju posuje s pepelom in lastno preteklo neprijazno obnašanje. Z besedilom »I was young but more importantly I was wrong«, si ne dela utvar in noče iskati izgovorov.

Album Where's My Utopia? vsebuje veliko kontrastov in zato mestoma deluje vsaj malce neizdelan. Posamezni komadi so tako precej manj prepričljivi kot drugi, ki imajo bolje zastavljen koncept. Pohvaliti velja predvsem tematiko oziroma koncept, ki ga Smith ohranja na celotnem albumu. Ta sicer ni čista desetka, nedvomno pa je nadgradnja prvenca, s čimer si je skupina še utrdila mesto med glavnimi prinašalci plesnega postpunka. Obljubljene utopije zasedba ni našla, ker ta dejansko obstaja zgolj kot družbeni konstrukt, ki nas poskuša motivirati v brezupnih poskusih iskanja popolnosti. So pa Yard Act samozavestno našli prostor v glasbenem svetu, in so tu, da delajo hite.