PDV Records, God Bless This Mess, 2024

Slovenski hardcore punk je zadnjih nekaj let deležen zagona popandemijske mladine, nekakšne različice pogubljene generacije v kontekstu sodobnih svetovnih dogajanj. Ta zagon je nadobudno mladež motiviral k stvaritvi in zdajšni krepitvi nove podalpske hardcore scene, vzporedno z njo pa so se zagnali tudi pripadniki njenih predhodnic z osredotočenjem na hardcore punk v domači izvedbi. Med njimi so bolj prepoznavne zasedbe, zaslužne za porajanje tovrstne muzike pri nas, denimo Odpadki civilizacije, Tožibabe in Sistem organizirane represije oziroma S.O.R. Po osamosvojitvi se je ta zvrst razlegla tudi v druge kraje naše grude, denimo v alternativno glasbeno sceno v pomurskem mestu Ormož, ki je povezana z delovanjem tamkajšnjega kluba Unterhund, od leta 1990 temelja tako za obisk koncertov alternativne glasbe kot tudi za ustvarjanje nove domače alternativne godbe. Istega leta je bila ustanovljena tudi zasedba Wasserdicht, ki je po skoraj tridesetih letih od začetka delovanja letos izdala svoj prvi dolgometražni album Prihajamo v miru.

Prve zapise o zasedbi lahko najdemo v obliki posnetka koncerta v Mladinskem kulturnem centru Maribor iz leta 1994. Zasedbo so takrat sestavljali Marko in Miha Mehtsun, Robi Štuhec in vokalistka Petra Kolmančič, preigravali pa so hitro in besno hardkorčino kot predskupina zasedbe Zadruga. Sledili so split izidi z domačimi zasedbami, denimo z novogoriškimi Scuffy Dogs, in tudi s številnimi tujimi zasedbami, denimo z makedonsko FPO, nemškima Humanitär in World Chaos ter z Avstrijci Konstrukt. Poleg neskromnega sodelovanja z domačimi in tujimi zasedbami pri so bili sestavljanju split izdaj Wasserdicht vključeni na številne kompilacijske albume, med katere lahko kot najbolj izstopajoči kompilaciji štejemo Preko zidova nacionalizma i rata in Europe In Decline.

Od zadnjega izida bendove muzike v obliki kompilacije Iluzija svobode leta 2013 je minilo enajst let. Prvi dolgometražec Prihajamo v miru so lani promovirali na svojih vrnitvenih koncertih, tako v domačem Unterhundu, v Gromki na Metelkovi in nenazadnje na dogodku Zjebe fejst lanskega decembra. V sklopu septembrske promocije albuma so izdali še prelet albuma v obliki osemminutnega EP-ja z naslovom Album Teaser. Ta pokušina je predstavila zvočno estetiko in kvaliteto materiala, ki smo je bili dokončno deležni 22. marca letos.

Uvod v album Prihajamo v miru, ki se odpre s triminutnim inštrumentalom komada Intro, vsekakor potrdi naslovni motiv. Wasserdicht v počasnem ritmu in s ponavljajočimi se rifi v vsem miru pridejo do razpleta, ki se pojavi v skladbi Preko trupel. Vrata pekla so sedaj odprta in končno smo deležni razvrata prvega od mnogih temačnih rifov in uničujočih bobnarskih ritmov, ki naša ušesa pretepavajo s hitrostjo nad 180 udarcev na minuto. 

V nadaljevanju albuma Wasserdicht izkažejo dovolj dinamičnosti v svoji izvedbi hardcore punka, osredotočeni na hitre ritme. Predvsem zaradi te dinamičnosti se glasba za las izogni monotonosti, čeprav že sama zajetnost albuma zahteva malo preveč naše pozornosti. Ne gre sicer za glasbo, ki bi sama po sebi zahtevala prekomerno pozornost, ker različni prepleti solaž in prehodov v hitrejši rock na bobnih jasno stopajo v ospredje. Vzdušje, ki ga krojita kitara in bas, se večinoma oklepa melanholičnega in nihilističnega občutka, kar dopolnijo tudi besedila, ki jih slišimo v komadih.

Besedila, ki jih na albumu Prihajamo v miru predstavi vokalist in kitarist zasedbe Marko Metsuh, govorijo o vseh temah, ki jih od punka pričakujemo. Od pacifističnih sporočil, zapakiranih v groteskne opise grozodejstev v stilu angleške zasedbe Discharge, ki se pojavijo v skladbi Vedno znova, do splošnega antiavtoritarizma in provokacij v komadih, kot sta Na moj račun in Moje mnenje. Te provokacije ob branju besedil ne izpolnijo namenjene sporočilnosti na prvo žogo. Izrečene so namreč v prvi osebi, zato težko presodimo, ali gre za izražanje namišljenega subjekta ali avtorja. Poleg tovrstnih trenutkov pa so Wasserdicht za oddih od resnejših tem v izbor dodali še zgodbo o nadnaravnih zvereh v komadu Noč vampirja in nagovor v domačem pomurskem narečju v komadu Pošlihtaj si živleje.

Album je vseskozi dolgo, toda silno potovanje v vzdušju pogubljenosti in uničenja, kar nam predstavi sam inštrumental. Namrgoden in skandirajoč vokal Marka Mehtsuna ter njegov prostor v miksu dovolita le toliko razumljivosti, da se glas poklopi z ritmom in dopolni mračno vzdušje, proti kateremu album idejno stremi. Dinamični bobnarski razpon izvedbe starošolskega hardcore punka poleg značilnih d-beatov in tupa tupa ritmov ušesa mestoma popestri tudi s kakšnim blast beatom. V kombinaciji z raztezanjem kitarskih in basovskih rifov ob breakdownih, ki namignejo skoraj na sludge, še posebej v uvodnem komadu Intro, celostno pustijo zadovoljiv vtis. Skratka, mešanica karakternega duha besa in nezadovoljstva, s katerim se lahko poistovetijo tudi mlajši pripadniki scene, ki so bili pod vplivom podobnih zasedb. Besedila, polna prepoznavnih, a mestoma tudi nejasnih razpletov, za sodobne punkovske pojme vsekakor vzplamtijo v energičnost. Tudi če za hiter žanr, kot je hardcore punk, to traja malo več kot trideset minut.