PDV Records in God Bless This Mess, 2024

Slovenska hardcore punk glasba je zadnjih nekaj let ponovno deležna zagona s strani postkoronske mladine, nekakšne različice pogubljene generacije v kontekstu sodobnih svetovnih dogajanj. Ta zagon je nadobudno mladež motivirala k stvaritvi in zdajšni krepitvi nove podalpske hardcore scene, vzporedno z njo pa so se zagnali tudi pripadniki njenih predhodnic z osredotočenjem na hardcore punk glasbo v domači izvedbi. Med njimi so bolj prepoznavne zasedbe zaslužene za začetek take glasbe pri nas, denimo Odpadki Civilizacije, Tožibabe in S.O.R. Po osamosvojitvi pa se je ta stil glasbe nadaljeval tudi v drugih krajih naše grude. Alternativna glasbena scena v pomurskem mestu Ormož, ki je povezana z delovanjem tamkajšnjega kluba Unterhund, ki je že od leta 1990 temelj tako obiskovanja raznovrstnih koncertov alternativne glasbe kot tudi ustvarjanja nove domače alternativne godbe. Istega leta pa je bila prav tako ustanovljena osrednja zasedba nocojšne recenzije Wasserdicht, ki je po skoraj tridesetih letih od začetka delovanja izdala svoj prvi dolgometražni album, naslovljen Prihajamo v miru.

Prve kakršnekoli zapise o Wasserdichtu lahko najdemo na internetu v obliki posnetka koncerta v Mladinskem kulturnem centru Maribor iz leta 1994. Zasedbo so takrat sestavljali Marko in Miha Mehtsun, Robi Štuhec in vokalistka Petra Kolmančič, ki so igrali hitro in besno hardkorčino kot predskupina zasedbe Zadruga. Sledile so split izdaje z domačimi zasedbami, z novogoriškimi Scuffy Dogs [skəfi dôgz] in tudi s številnimi tujimi zasedbami, denimo z makedonsko FPO, nemškima Humanitär in World Chaos ter z Avstrijci Konstrukt. Poleg neskromnega sodelovanja z domačimi in tujimi zasedbami pri sestavljanju split izdaj, so bili Wasserdicht vključeni v številne kompilacijske albume, med katere lahko štejemo kot najbolj izstopajoči kompilaciji Preko zidova nacionalizma i rata in Europe In Decline.

Od zadnje Wasserdichtove izdaje v obliki kompilacije Iluzija svobode leta 2013 je minilo 11 let. Svoj prvi dolgometražec Prihajamo v miru so lani promovirali na svojih vrnitvenih koncertih tako v domačem Unterhundu, v Grômki na Metelkovi in nenazadnje na ZjEBE FEjST ‘23  lanskega decembra. V sklopu septembrske promocije albuma so prav tako izdali prelet albuma v obliki osemminutnega EP-ja, naslovljenega Album Teaser. Že ta prvotna izdaja je predstavila zvočno estetiko in kvaliteto materiala, ki smo jo bili dokončno deležni 22. marca.

Uvod v album Prihajamo v miru, ki se začne s triminutnim inštrumentalom skladbe Intro, vsekakor potrdi naslovni motiv, kjer Wasserdicht v počasnem ritmu in ponavljajočih rifih v vsem miru pridejo do razpleta, ki se pojavi v skladbi Preko trupel. Vrata pekla so sedaj odprta in končno smo deležni razvrata prvega izmed mnogih temačnih rifov in uničujočih bobnarskih ritmov, ki naša ušesa pretepavajo s hitrostjo nad 180 udarcev na minuto. 

V nadaljevanju albuma Wasserdicht izkaže dobro dinamičnost v svoji izvedbi hardcore punka, osredotočeno na njegove hitre ritme. Predvsem zaradi nje se glasba komajda ogne monotonosti, čeprav že sama dolžina albuma malo preveč zahteva od naše pozornosti. Hvaležni smo lahko, da gre za glasbo, ki ne zahteva prekomerne pozornosti sama po sebi, saj razni prepleti solaž in prehodov v hitrejše rock ritme na bobnih sami pridejo do izraza. Atmosfera, ki jo krojita kitara in bas, pa se po večini oklepa melanholičnega in nihilističnega občutka, kar dopolnijo tudi besedila, ki jih slišimo v komadih.

Besedila, ki jih na albumu Prihajamo v miru predstavi vokalist in kitarist zasedbe Wasserdicht Marko Metsuh, govorijo o vseh temah, ki jih od punk glasbe pričakujemo. Od pacifističnih sporočil, zapakiranih v groteskne opise grozodejstev v stilu stare angleške skupine Discharge, ki se pojavijo v skladbi Vedno znova, do splošnega antiavtoritarizma in provokacij na komadih, kot sta Na moj račun in Moje mnenje. Te provokacije ob branju besedil ne izpolnijo namenjene sporočilnosti na prvo žogo, saj so izrečene v prvi osebi in je težko razsoditi, ali gre za izražanje namišljenega subjekta ali avtorja. Poleg tovrstnih trenutkov pa so Wasserdicht za oddih od resnih tem dodali še zgodbo o nadnaravnih zvereh v komadu Noč vampirja in nagovor v domačem pomurskem narečju v komadu Pošlihtaj si živleje.

Vseskozi je album eno dolgo, a silno popotovanje po vzdušju pogubljenosti in silovitega uničenja, kar nam predstavi sam inštrumental. Mrgodni in skanderski vokali Marka Mehtsuna ter njihov prostor v miksu dovoli le toliko razumnosti, da se poklopi na ritem in dopolni to mračno vzdušje, proti kateremu idejno stremi album. Dinamični razpon izvedbe starošolskega hardcore punka tako na bobnih, ki poleg klasičnih d-beatov in tupa-tupa ritmov ušesa mestoma popestrijo tudi s kakšnim blast-beatom. V kombinaciji z razvlekanjem kitarskih in basovskih rifov ob breakdownih, ki skorajda namignejo na sludgeovske elemente, še posebej na uvodnem komadu Intro, skupaj pustijo zadovoljiv vtis. Skratka: mešanica karakternega duha besa in nezadovoljstva, s katerim lahko sočustvujejo tudi mlajši pripadniki scene, ki so bili pod vplivom podobnih zasedb. Besedila polna klasičnih in mestoma nejasnih razpletov vsebine za sodobne punkovske pojme vsekakor pridejo do energičnosti. Tudi če za hiter žanr kot je hardcore punk, to traja malo več kot trideset minut.