Werner Dafeldecker: Small Worlds

Werner Dafeldecker: Small Worlds

Recenzija izdelka
25. 8. 2019 - 19.00

Edition Telemark, 2019

 

Werner Dafeldecker je dunajski kontrabasist in kitarist, ki se je sprva navduševal nad bolj klasično rockovskim, bluesovskim in jazzovskim zvenom, nato pa ga je prevzelo odkritje elektronike predvsem v kontekstu elektroakustike. Znotraj tega polja deluje tudi še danes, verjetno pa mu je ravno delovanje v tem kontekstu omogočilo status enega pomembnejših sodobnih evropskih glasbenikov, komponistov in improvizatorjev. Ob pregledih njegovega delovanja se najpogosteje omenjata kratkotrajni impro kolektiv s konca osemdesetih Ton-Art in že več kot dvajset let delujoča zasedba Polwechsel, v kateri je denimo sodeloval tudi edinstveni saksofonski mojster John Butcher. Precej intriganten pa je bil tudi Wernerjev duo projekt Aluminium z novozelandskim kitaristom Deanom Robertsom, s katerim sta tudi nastopila v mariborski galeriji KiBela v sklopu multimedijskega centra Kibla zdaj že skoraj davnega leta 2000.

Album oziroma odprta kompozicija Small Worlds, ki ga obravnavamo tokrat, prihaja kot rezultat živega nastopa v sklopu festivala Taktlos v švicarskem Baslu leta 2004, torej kar petnajst let pred dejansko izdajo zvočnega zapisa. Za namen izvedbe skladbe je Dafeldecker takrat na kup zbral pet izjemnih glasbenikov: britanskega klavirskega starosto Johna Tilburyja ter četverico nemškega oziroma avstrijskega porekla v postavi organista Klausa Langa, čelista Michaela Moserja ter dvojico bobnarjev oziroma tolkalcev Burkharda Beinsa in Martina Brandlmayrja. Zanimivo je, kako je šesterica generacijsko zelo raznolika, do takratnega nastopa v živo pa ti glasbeniki nikoli niso igrali skupaj, seveda z izjemo Dafeldeckerja, ki je z vsemi posameznimi muzičarji predhodno že igral v različnih projektih.

Small Worlds je kljub kompozicijskim nastavkom pretežno improvizirane narave. Znotraj sicer določenega 42-minutnega okvirja plasti zvočne teme bodisi v skupnem igranju vseh šestih inštrumentov, še bolj pogosto pa v kombinacijah manjšega števila vključenih glasbenikov. Omenjene teme seveda nastajajo sproti in niso preddoločene, prav gotovo pa polzijo stran od določenih prepoznavnih zvenov. Zdi se, da igranje zasedbe temelji predvesem na principu manj je več, že sam tempo je denimo pretežno umirjen, muzičarji pa se igrajo z minimalnimi dodatki. Kljub temu - recimo mu - minimalizmu je v glasbi s plošče zaznati zelo dinamično strukturo, ki jo v skoraj enakomernih odsekih ustvarja poigravanje z glasnostjo inštrumentov. Z drugimi besedami, vsak inštrument v časovno enakomernih presledkih preide v izrazitejšo prisotnost oziroma solistični del. 

Omenjena dinamika seveda ni naključna, temveč vstopa kot element Dafeldeckerjeve kompozicije, ki glede na opisano zelo očitno ne temelji zaporedjih tonov, temveč na grafičnih ponazoritvah določenih pravil. Struktura je pisana za kakršenkoli inštrumentarij šestih glasbenikov, ki so v osnovi razdeljeni v dve trojici. Dinamika teh se spremeni na vsake tri minute, ko eden izmed trojice prevzame vlogo tako imenovanega dinamičnega vodje, ki prevzame glasnejše in izrazitejše zvočenje. Poleg vodje kompozicija določa tudi obvezne pavze, ki jih grafično ponazori križanje premic, v praksi torej križanje inštrumentov. Ko pride do stika premic, glasbenika oziroma glasbeniki prenehajo igrati.

Šesterica torej manevrira med improvizacijo in dokaj striktnimi oziroma togimi pravili, ki bi lahko vplivala na igranje tudi tako, da bi zvočenje zvenelo precej mehansko. A vendar do tega ne pride iz vsaj dveh razlogov. Prvič, ker pravila določajo tudi dinamike igranja, in drugič, ker v vnaprej določenih triminutnih sekvencah struktura ne omeji tudi načinov igranja. Glasbeniki se lahko podajo v katerokoli smer in tako slišimo raznolike vpade od ponavljajočega se ambientalnega in dronovskega zvočenja, ko se inštrumenti po barvah kar prelivajo eden v drugega, do zvončkljanj, visokih piskanj, škripanja strun, odrezavih vpadov klavirja ali činel in drugih podobnih hrupnih zvokov, ki razbijajo tišje ozadje.

Čeprav Dafeldeckerjeva struktura - v primerjavi z ad hoc improvizacijo - morda deluje kot določena preprostejša varianta za muzičarje, ki predhodno še nikoli niso igrali v takšni postavi, je takšen vtis varljiv. Zaradi relativno hitrih triminutnih menjav dinamike in določenih pavz so glasbeniki večino časa na preži, kontinuirano pa morajo tudi smiselno polniti določene proste segmente oziroma vmesne male zvočne svetove. V tem kontekstu je tudi poslušalska izkušnja albuma lahko na trenutke zelo zahtevna in za večino ne ravno sproščujoča, a vendarle bo poslušalčevo uho izraženo kvaliteto gotovo prepoznalo. Sploh ob večkratnem poslušanju ...

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness