Hot Grits, 2014

Moralo se je zgoditi. Reformiranje glasbenih žanrov, povzemanje dovtipov ali golo naslanjanje, polje indie glasbe je po desetletje trajajočem obujanju historičnosti popularne glasbe v najširšem pomenu besede, paradoksno, pričelo povzemati še sebe. Duh zasedb, ki so v devetdesetih orale ledino kitarskemu indie rocku in posledično pomagale sooblikovati enega najdejavnejših izraznih polj novega tisočletja, se še kako živo manifestira na prvencu mladega newyorškega trojca What Moon Things, ki mu je uspelo v osmih skladbah in komaj tridesetih minutah avtorstva postaviti spomenik izredno domišljeni in samosvoji eri. 

    

Vinjetno nizanje trojke bi lahko drugače dojemali tudi kot umanjkanje avtorske samosvojosti. Ob poslušanju prvenca poslušalca prav gotovo obide misel, da bi se lahko z izbranega bazena dalo počrpati in postoriti veliko več. Z What Moon Things indie rocka prav gotovo ne bomo pokopali, a če njihovo dejanje lahko pogumno razumemo kot nekakšen obhod, torej vrnitev na točko nič, indie rocka ne bomo tudi na novo pognali. Zaman lahko torej čakamo na očiščenje, prečiščenje ali katarzično razodetje. Ob predpostavki, da se je indie rock v svoji evoluciji predstavil kot eden najbolj fleksibilnih avtorskih poligonov, imamo v primeru What Moon Things tako opraviti zgolj z navidezno arhaičnostjo.

Najboljše, kar lahko istoimenska plošča ponudi, je prav gotovo uvodna skladba The Vampire, ki z v turobno okolje potopljenim počasnim kitarskim strunanjem in razvitim čutom za dramatičnost v spomin prikliče ameriške post rockerje Slint. The Vampire odlično izriše neprizanesljivo ozračje, ki se vije skozi celotno poslušalsko izkušnjo ter čudovito izkoristi potencial zastavljene surove zvočne premise. What Moon Things skozi njo prvič prikažejo tudi svojo odkrito ljubezen do post hardcora. Bobnarski udarci so rezki in neomajni, nasploh je inštrumentarij skozi celotno skladbo najbolj zgovoren ravno tedaj, ko umolkne. Toda bolj ko se pomikamo proti jedru plošče, bolj razvejan postaja njihov zvok in manj jasen njen namen. 

Navkljub občasnim prebliskom What Moon Things ne uspejo poustvariti podobnih hotenj, z zastavljenim zvočnim motivom, skozi katerega nekoliko nesramno rečeno pretapljajo vzorce zgodovine, pa se le stežka povzdignejo iz polja enoznačnosti. Rezultat je tako album, poln dovtipov, naj bo to skladba Staring At The Stereo, ki zveni kot izgubljeno sodelovanje med The Cure in Conorjem Oberstom, Vampir kot nejasno blodenje China Morena ali Where's The Fire v vsej melodramatičnosti Okkervil River in Modest Mouse. Ob tem se prav gotovo poraja vprašanje, čemu What Moon Things. Odgovor je skladba The Vampire, ob njej pa grenak priokus, da bi album kljub vsemu lahko izpadel tudi bolje.