Bella Union, 2024

Kje sploh začeti pri zasedbi, kot je White Denim? Na teksaški glasbeni sceni je namreč aktivna že skoraj dvajset let, v tem času pa se je lotila presunljivega nabora žanrov, začenši z garažnim rockom in pankom s surovo produkcijo in hitrim tempom, nadaljevala pa je v eksperimentalnih vodah rocka, bluza in psihedelije vse do prog rocka. Vseskozi smo bili priča strmemu vzponu in rasti njihovega zvoka, pred dobrim mesecem pa se je ta doslednost prelomila z novo izdajo 12. 

Osrednji pobudnik benda, vokalist in kitarist James Petralli, si je zadal popolnoma nov način dela, ki je pravzaprav v celoti razpustil pojmovanje White Denim kot »zasedbe«. Že pred tem se je zasedba pri ustvarjanju glasbe opirala na svobodnost aranžmajev, ki izvirajo iz jam sessionov, a je povezovanje med glasbeniki na novi plošči postavljeno v popolnoma drugačen kontekst. Seznam sodelujočih inštrumentalistov, vokalistov, celo celih bendov in več producentov spominja bolj na kakšno z grammyjem nominirano veliko ribo, razlog za vse te sodelujoče ustvarjalce pa sta učenje in nadgradnja veščin Petrallija kot glasbenika in producenta. S selitvijo v Los Angeles in nastopom epidemije se je namreč srečal z mešalno mizo, ki mu je odprla nov svet. Šele s tem v mislih se lahko lotimo motrenja novega albuma. 

Glavni pridevnik za album – ki nikakor ni mišljen žaljivo ali pomanjševalno – je prisrčen. Vsako skladbo prežema neopredeljivi pojem »pesmice«, tokrat predvsem v smislu neke vsesplošne lahkotnosti in poslušljivosti. Toda albumu bi storili hudo krivico, če bi se tu ustavili. Ne gre namreč za aranžmajsko bolj zapleteno verzijo indie popevk. Ob poslušanju je že s prvo skladbo Light On jasno, da gre za izdelek dozorele osebe, katere misli imajo težo in globino ne glede na lahkoživost zvočne osnove. 

Ta je na nek način tudi uprizorjena v samih uvodih in zaključkih skladb, v katerih se pogosto pojavijo zelo jazzovsko naravnane violine ali flavte. Tem se pridruži še kopica raznih efektov, namenjenih predvsem raztegovanju zvoka kot v kakšni seriji, ko protagonist in njegova klapa zaužijejo psihedelike. Na tem je osnovana tudi glavna eksperimentalna struja albuma, ki pa se nikoli dovolj ne razvije znotraj samih komadov, temveč se z njimi le spogleduje iz okrajkov. Jedrce vsake pesmi je posvečeno svojski izpovedi. 

Album 12 zaznamujejo predvsem téme rasti. Petralli se je v letih pred izidom novega albuma srečal tako s smrtjo kot z otroštvom. V Teksasu je namreč oskrboval ženinega očeta, po njegovi smrti leta 2021 pa se je cela družina preselila v Los Angeles, kjer je prevzel izobraževanje svojih otrok, ki se šolata doma. Besedila zrcalijo srečevanja s smrtjo in smrtnostjo, žalovanjem in smislom življenja. Hkrati se v skladbah Econolining ali Precious Child  srečamo s pogledom v otroštvo brez nostalgije. Vseskozi občutimo retrospektivnost, ki kaže na iskanje nove poti in smisla, toda vedno ob kritiki in prepoznavanju, da je večina življenja težkega in večina človeškega dela pokvarjenega. 

Vendar pri tem Petralli neprestano ohranja svojsko linijo optimizma z vero v osebni razvoj. Lahko bi celo trdili, da je glasba z albuma, podobno kot smisel in glavna strast njenega stvarnika, odsev tega optimizma in upanja, besedila pa so izraz intimnejše realnosti, ki ni sončna in polna upanja. Je kompleksna in zahtevna prasica, ki od človeka vsak dan terja nove premisleke, žrtvovanja in bitke. Prav zaradi te dihotomije je album vreden obravnave in poslušanja. Podlago skoraj bubblegum popovskih melodij prizemlji, jim da težo, ki album obvaruje pred izkristaliziranostjo v diabetični gmoti pocukranosti ali celo goli naivnosti. Ta se tudi na današnji sceni alternativne glasbe in občih družbenih premikov nikakor ne bi obnesla.

Na glasbo benda White Denim je pomembno vplival tudi country oziroma, raje, Southern rock. »You can take the man out of Texas but you can't take Texas out of the man.« Vpliv tega žanra sicer ostaja zakopan pod prispevki preostalih glasbenikov, najbolj izrazito pa se kaže predvsem v kitari in še bolj v Petrallijevih vokalih. Flash Bare Ass v prvi polovici vsebuje kratko pavzo, dovoljšno za en vdih, vokalna interpretacija pa ne pusti druge asociacije kot misel na ameriški Jug. Občutno je na gosto posejano teksturo plošče vplivala tudi avantpop mojstrovina iz leta 1985, album Cupid & Psyche 85 britanske zasedbe Scritti Politti. Poleg te plošče sam Petralli izpostavlja še glasbo Leeja »Scratcha« Perryja in Dennisa Bovella. 

Plošča 12 ima torej precej zapleten cilj. Skupaj namreč postavlja glasbenike, ki izvirajo iz popolnoma različnih žanrskih izhodišč, hkrati pa poskuša med njimi najti harmonijo, ki bo podlaga za Petrallijevo intimno izpoved misli. Lahko bi dejali, da na nek način cilj doseže celo preveč dobro. Resda je barvita, združuje tako R&B in jazz kot tudi prog rock. Igra se z zvočnimi efekti, od katerih se zvrti v glavi, hkrati pa so prizemljeni v doslednosti sončnega vzdušja plate. Tisto, česar albumu primanjkuje, nista boljša miksanje in produkcija – 12 je verjetno najbolj spoliran album v celotni diskografiji zasedbe White Denim. Problem tiči v linearnosti albuma. Zaradi stremenja k harmoniji med elementi in usklajevanja različnih vplivov poenotenost preraste v dolgočasnost. V štiridesetih minutah posamezne skladbe počasi zbledijo ena v drugo. S tem se izgubi tudi pozornost, nujna za iskanje dvojne razsežnosti albuma, ki jo ponujajo besedila. 

Če se torej na ploščo 12 ozremo v okviru celotne zgodovine White Denim, bi lahko mirno trdili, da je zasedba obšla svoj vrhunec v času albumov Corsicana Lemonade in D, sedaj pa se je prepustila toku vodilnih zasedb na alternativni indie sceni, podobno kot Animal Collective ali Deerhoof. Toda temu ni tako. Album 12 pravzaprav predstavlja svež začetek in poskus ne le z novimi žanri, temveč z novim medijem, rezultat pa je nekoliko presladka groovy plata z zanimivimi besedili, ki ji je vredno vsaj enkrat prisluhniti.