Evel Records, 2025

V Tolpi bumov recenziramo novo izdajo barcelonske založbe Evel Records. Diskografija založbe zadnje desetletje narašča v zavidljivo zbirko progresivne, mestoma plesne, mestoma ambientalne, toda vedno abstraktne elektronske glasbe. Projekt založbe, ki se je pričel leta 2015, je bil s svojim delovanjem vedno usmerjen k določeni glasbeni podzvrsti. Vodji založbe, ki sliši na ime Alfonso in skrbi za mastering, se je ta podzvrst zdela že od vsega začetka izjemno jasna. Zato danes pregled diskografije založbe Evel Records deluje kot vse bolj fino izpopolnjevanje prvotne ideje, ki se izriše tudi, če preberemo spremni tekst prve izdaje. Tam najdemo skoraj manifestni pripis: »Sintetizatorji morajo govoriti! To je naša predpostavka. Glasba iz srca. To je Evel!« Predpostavka je v desetih letih delovanja postala vse bolj realna, kot geslo in modus operandi kuriranja založbe. Dandanes se Evel tako lahko bohoti z odličnim naborom ne samo izdaj, pač pa tudi producentk in glasbenic, ki se k njej vedno znova vračajo.

Eden takšnih producentov je ameriški glasbenik William Fields, ki zadnje čase velja za vrh algoritmične kompozicije v elektronski glasbi, kar sta med drugim izrazila tudi Richard Devine in Telefon Tel Aviv. Fields je svoj debi na založbi že beležil leta 2021. Še pred debijem in tudi po njem pa je izdajal pri mnogih podtalnih elektronskih in eksperimentalnih založbah, kot so Superpang, Søvn in tokinogake. V diskografijah istih založb redno naletimo tudi na ime Synalegg. To je francoski producent in drugi producent, podpisan pod album Illcom. Poznan je po grajenju generativnih okolij in sistemov, ki proceduralno generirajo glasbo. Njegove programske tvorbe so samožive stvaritve, ki jih mestoma podreja svojemu nadzoru, večino časa pa se njihov glasbeni izraz razvija samostojno v najrazličnejše IDM komade, ki jim ob poslušanju sledimo po tankem robu med strukturirano glasbo in kaotičnimi izbruhi. Njun sorodni zvok in seveda poznanstvo po založniških vezeh sta obrodila idejo za sodelovanje, ki mu je založba Evel hitro prižgala zeleno luč. Tako je pred slabim mesecem izšel split album z naslovom Illcom. 

Split je sestavljen iz dveh časovno enakomernih delov. Prvi pripada Fieldsu in predstavlja sicer manj komadov, ki pa so zato daljši, drugega pa sestavlja skoraj dvakrat več skladb, krajših Synaleggovih norij. Četudi oba producenta posegata po podobnih tehnikah zvočenja, sintezah in obdelavi vzorcev, kar je na koncu bistveno za vzpostavitev stičnih točk oziroma vzporednic v zvočni podobi, se v začetnih pristopih dokaj razlikujeta. Kar zadeva podobne karakteristike zvoka, je na delu predvsem zelo veliko modulacij in algoritmov, ki te dozdevno naključne modulacije potiskajo v nek koherenten red, da ga dojemamo kot glasbeno strukturo. Toda način koncipiranja sistemov zvočenja je pri vsakem drugačen. 

Eden vidnejših primerov tega se kaže v dolžini komadov. Pri Fieldsovih kompozicijah slutimo širši glasbeni sistem, ki je vedno enak, a dovolj dinamično spremenljiv, da je iz njega mogoče izvabiti več samostojnih kompozicij. Te kompozicije so hkrati bolj razgibane in se v času razvijajo, tako so lahko tudi daljše, ker se bistvena ideja za kompozicijo komada hitro spremeni oziroma zamenja. Tako lahko na koncu iz več posameznih idej izgradi končno kompozicijo. Na drugi strani pa je Synaleggov pristop, ki deluje bolj usmerjeno, zgrajen tako, da en sistem pomeni eno skladbo. Tu ni večje fleksibilnosti, je pa zato proces ustvarjanja skladbe toliko bolj svoboden. Kratko in sladko nam Synalegg vrsti posnetke izhodov kompleksnih programskih tvorb. Po drugi strani pa je Fields enovitejši in znotraj samih komadov kaže večjo naklonjenost do konkretnih sprememb, bodisi glasbenih ali strukturnih. 

Glasba na plošči Illcom deluje izjemno živa. Čutimo proceduralne posege v sicer klasične načine kompozicije elektronske glasbe. Tu mislimo predvsem zaklenjene zanke, ki za mnoge predstavljajo vrzel pogube. Ob poslušanju albuma nas večkrat osupnejo trenutki, ko se glasba iztrga iz osnovnih zamejitev ponavljanj ritmičnih ali melodičnih vzorcev in prične igrati tako rekoč po svoje. Teh trenutkov je na albumu Illcom veliko in vsaj za pojme recenzenta predstavljajo trenutni cutting edge elektronske produkcije. Gre za trenutke, ko je vnos podatkov osebe izenačen z nepričakovanim izidom na drugi strani, torej zvoka, kar se izteče v drugačen vnos producenta in tako naprej. 

Ta zanka vnosa in vračanja zvočne vsebine je pravzaprav bistvo elektronske glasbe in je nasploh zelo pomembna za ohranitev progresivnosti tega glasbenega izraza. Pravilno izrabljena se lahko ponavlja v nedogled, kot recimo pri jamih. Pravzaprav pa jo lahko opišemo kot komunikacijo med osebo in določenim kosom opreme, bodisi strojne ali programske. Zaradi te magije so imeli kosi opreme, ki so bili zaželeni skozi zgodovino, vedno nek moment svojeglavosti, izražene v določenih trenutkih, ki so uporabnike presenetili. Presenečali pa so prav zato, ker so nekaj dodali. Ti kosi opreme so imeli zato značaj, nekaj, kar jih je delalo žive in polne ustvarjalnega potenciala. 

Pri izdaji splita Illcom gre za potenciranje tega učinka. Glede na to da oba, tako Fields kot Synalegg, gradita svoje inštrumente, jih tudi sama navdihujeta s potencialom po veselih napakah. Na ta način se vedno bolj predajata brodenju v neznano polje in najdeta zlato sredino med preveč vsega in premalo ter občutkom rigidne predeterminiranosti. Prav ta sredina vliva občutek, da je nekaj za to glasbo, nekaj živega, četudi to mogoče ne prihaja neposredno iz človeških rok. Dobra elektronska glasba je bila vedno tista, ki je na tak način oživljala elektronske zvoke s sicer potujitvenim učinkom na poslušalca. Drugače rečeno in če se vrnemo na začetni citat, je glavna premisa elektronske glasbe omogočiti sintetizatorjem, da govorijo. Evel Records že desetletje sledi tej ideji, Illcom pa je zagotovo vrhunec iskanja te prihodnosti.