Wippy Bonstack: Correct Irregulars
samozaložba, 2025
Wippy Bonstack je ime, ki bi ga zlahka nadeli kakšnemu liku pirata iz sodobne fikcije. Tudi njegova muzika je v smislu karikature izrazito maksimalistična, a nima tako s sodobnim kot tudi z nekdanjim piratstvom nobene druge povezave. Prav nasprotno. Wippy oziroma Ben Coniguliaro vso glasbo objavlja na splet po principu plačaj, kolikor želiš. Tega smo običajno vajeni pri eksperimentalnih spalničnih producentih in nojzerskih podvigih, ki so izrazno in pogosto tudi ideološko na skrajnem robu glasbene industrije. Najdba albuma Correct Irregulars je tako zrnce zlata v poplavi aluminijastih kroglic.
Wippy je v prvi vrsti multiinštrumentalist v liniji spojine matematičnega rocka, progresije, jazza in R'n'B popevkarstva v talilnem loncu popa. Predstavljajte si frankensteinovo pošast, sestavljeno iz koščkov zasedb Steely Dan, Clown Core, The Mothers of Invention in ustvarjalcev pri založbi Brainfeeder. Mestoma izjemno spominja tudi na parodične predelave prepoznavnih skladb, projekt Radio Disney Andyja Rehfeldta. Kar povezuje vse omenjene ustvarjalce, je izjemna muzikalnost, obenem pa satirična, humorna in kdaj tudi cinična drža. Že v prvem komadu slišimo besedilo: »some things are not winning ends, I wish I had any friends,« oziroma »nekatere reči niso donosne, želim si, da bi imel kaj prijateljev,« ki v Wippyjevi intepretaciji zveni kot nekaj, kar bi lahko slišali na plošči Absolutely Free zasedbe The Mothers of Invention.
Vendar pa se za razliko od Zappe Ben veliko manj ukvarja s samimi teksti, ki so večinoma abstraktni tokovi misli. Njihova dvoumnost pušča veliko prostora za interpretacijo in situacije so opisane zgolj ohlapno, predvsem pa se zdi, da Wippy najprej napiše glasbo in šele kasneje umešča besedilo, kar mu ne dopušča veliko manevrskega prostora za dodajanje in odvzemanje stavkov zavoljo večje koherentnosti. S tega vidika bo za vse tiste, ki vam veliko pomeni dobro tekstopisje, album morda malo manj zanimiv. Ali ni za preostale, ki vokal v glasbi dojemate kot enakovreden glas v polifoniji, navsezadnje vseeno, ali izrečeni zlogi doprinesejo k nekemu večjemu pomenu ali pa je njihova vloga nadaljevanje melodije? Khm, Magma, khm.
Kot smo že namignili, Wippyjevo muziko v veliki meri zaznamuje arhetip popa v duhu časa. Zdi se, da je to skoraj neodtujljiv atribut prog scene, kar potrjujeta levji kralj Phil Collins in zappovska absorpcija in reinterpretacija doo-wopa ali pa bolj nedavno sionistični ježevec Steven Wilson z albumom Hand. Cannot. Erase. Kaže torej, da je meja med predznakom prog- in končnico -pop tanka, še posebej, kadar obravnavamo ustvarjalce, ki sodijo v prvo kategorijo. Če želite poslušati izključno inštrumentalni prog, Wippy Bonstack na svojem prav tako letošnjem, avgusta izdanem albumu Tactile Demons pokaže ostrino tudi ob odsotnosti vokala. Na septembrski plošči Correct Irregulars zveni tako močno severnoameriško, da je že skorajda parodija samega sebe. Toda tega mu ne bi šteli v škodo, prej nasprotno. Zdi se, da je ob poplavi ustvarjalcev, ki bežijo v glasbe sveta, da bi ubežali svoji lastni krizi identitete, prav osvežujoče poslušati nekoga, ki zveni tako, kot zvenijo Združene države Amerike.
Correct Irregulars je žanrsko širok in glasbeno raznolik album do te mere, da bi ustvarjalec zlahka izdal tri krajše in bolj koherentne albume. Toda Wippy se zoperstavlja imperativom in tako kot z gesto plačaj, kolikor želiš stoji tudi v kuratorstvu albuma trdno na tleh. Glasba govori sama zase tako z močno kompozicijo kot tudi z izjemno tehnično izvedbo, oboje povzame čisto kratek komad Mercy Bag, ki je prepojen s spevno melodijo v stilu Mr. Bungla in podkrepljen s hitrimi dvaintridesetinskimi vložki. Jasno, konkretno, lahkotno in dovršeno, brez potrebe, da ustvarjalec še dodatno kontekstualizira in filozofira o svoji umetnosti.
Dodaj komentar
Komentiraj