Sumerian Records, 2025

Kje ste bili, ko ste gledali svoj prvi anime? Kateri je bil? Kako vas je zaznamoval? Podobna vprašanja so v zadnjih mesecih postavili vokalistu Roku Rupniku in bobnarju Luki Vezzosiju, ustanovnima članoma jeseniške zasedbe Within Destruction, po mnogih spremembah v bendovski postavi danes zaokrožena v trio, ki ga dopolnjuje še ameriški kitarist Howard Fang. Prva tri vprašanja, s katerimi smo pričeli tale odstavek in recenzijo, so seveda smiselna. Within Destruction so namreč pravkar izdali svoj šesti studijski album, Animetal.

Naslov plošče je sestavljen iz dveh samostalnikov: anime in metal. Naslov je smiseln in logičen, kajti to je široko popkulturno področje, iz katerega Within Destruction očitno črpajo navdih za vsaj zadnje tri albume, torej Yōkai, Lotus in Animetal. Zakaj je treba debatirati o tem? Razmišljati o Within Destruction pomeni opazovati razvoj glasbene entitete, ki se nenehno spreminja. Od svojih melodičnih death metal začetkov pred petnajstimi leti, prek death metala in deathcora v – kot so odvod sami ustrezno poimenovali – animetal, če že ne najdemo bolj primerne besede, je jasno, da zasedba nikoli ne izda istega albuma dvakrat. Pri tem spominjajo na Noctiferio, in če sem ob dotični zasedbi leta 2010 ob albumu Deathculture pomislil, da je to album, ki najbolje pokaže, kaj Noctiferia v resnici so, bi zdaj postavil kar drzno tezo: Animetal je album, ki najbolj definira zasedbo Within Destruction. Pa preverimo, zakaj in kako.

Animetal je uspešno združil vse, kar označuje ta bend: drznost, eksperimentalnost, intenzivnost in sproščenost. Bend, ki je za razliko od mnogih drugih znal izkoristiti spletno kulturo pljuvanja, žaljenja in še česa na tak način, da se je prostovoljno oklical za tarčo, s tem pa samoironijo in samokritičnost spremenil v najboljši način oglaševanja, je v zadnjih letih pridobil zelo veliko število oboževalcev ali pa vsaj oseb, ki ves čas prežijo na to, kdaj bo trio storil usodno napako, karkoli že to je. Znotraj tega so glasbeniki verjetno odkrili ultimativno svobodo in začeli ustvarjati heavy muziko, ki se drzno spogleduje z J- in K-popom, elektroniko, industrialnimi zvoki, trapom in še čem.

Ker je glasba, ki jo ustvarjajo, iskrena in ker bend za njo stoji stoodstotno, tudi navzven deluje pristno, suvereno in neprisiljeno, v smislu, ustvarjeno za množice, da bi zadovoljila potrebe trga. Tematsko so glasbeniki v svoj modus operandi  vpletli še teme iz raznih animejev, mang in nasploh daljnovzhodne, predvsem japonske kulture, ki je na vse tri člane vplivala že od srednješolskih dni.

Album Animetal odpre naslovni komad, ki deluje intenzivno, a presneto nalezljivo. Refren gre v ušesa, zmes melodij in različnih ritmov pa v poslušalcu ustvari podobo, s katero bi se lahko začel kak anime, denimo One Piece, Gundam ali pa Attack on Titan. Odličen otvoritveni song kaže, da Within Destruction, kot ste jih spoznali z njihovim na svetovno sceno prebojnim albumom Void, niso več niti blizu temu, kar so bili na začetku. Kot rečeno, edina konstanta je sprememba. Sledi precej popoidni bodoči hitič Demon Child z izredno privlačno elektronsko melodijo v ozadju, da so še vedno precej mračni in v osnovi metal bend, pa nas prepriča komad Kanashibari. Njihovo drzno plavanje med tršimi in mehkejšimi metalskimi zvoki, ki so očitni poklon skomercializiranemu emocoru, metalcoru in nu metalu, na kar so Within Destruction več kot ponosni, je uspešno. Skladbe so zanimive, razgibane in dobre, poklon vplivom zasedb Fear Factory, Linkin Park in As I Lay Dying je okusen in spoštljiv. Seveda pa zasedba ne pozabi svojih death metal in deathcore vplivov, bendov Lorna Shore, The Ghost Inside in tako naprej, ki se bolj prominentno kažejo v drugi polovici albuma.

Doslej je jasno, da je album kljub svoji večplastnosti zelo poslušljiv, je pa težko pisati o njem. Poln je protislovij, mestoma deluje kaotično in nepovezano, hkrati pa suvereno, organsko in logično. To jim uspe utelesiti v osrednjem singlu albuma, Cyber Girl, v katerem so vsi vplivi več kot očitno razgaljeni in zapisani, proti koncu plošče pa nas s singloma Automaton in Hide and Sick, kot rečeno, spomnijo na svoje korenine in na to, da je brutalnost še kako pomemben del njihovega glasbenega izraza. Zadnja skladba, ki si jo zlahka predstavljamo v filmu o srednješolskih ljubezenskih problemih z oceno tri ali nižje na IMDb, prisoli še zadnji šamar. Toda tak šamar, ki paše. Ki te spravi iz šoka, da se ob božanju bolečega mesta zaveš, da si želiš še. Njihove glasbe, seveda, ne pa nujno šamarja kot takega.

Glasbeno torej Animetal vpenja različne vplive in stile, za razliko od prejšnjih albumov pa Within Destruction tokrat k ustvarjanju niso povabili gostov, ki bi lahko povečali prodajo plošče. Dejansko ne potrebujejo nikogar - bendu, ki je še pred petnajstimi leti vadil v gorenjskih garažah, ima danes svet na dlani. Uspelo jim je več kot kateremukoli ekstremnem imenu domače scene. Vedo, kaj delajo in kaj hočejo. Sliši se, da so odprti za različne stvari in da svojo obrt popolnoma obvladajo. Kitarist Howard Fang je sposoben igrati gruvi rife, ki takoj zatem prestopijo v progresivne vode in nato še v dobre solaže, pri čemer pa bi si kariero lahko zgradil tudi kot pevec – njegov spevni vokal je izjemen. Tudi brez autotuna. Vokalist Rok Rupnik po drugi strani drzno eksperimentira z ekstremnejšimi izrazi, pri čemer pa še vedno zelo dobro zajame čustva, ki pritičejo temam v skladbah. Bobnar Luka Vezzosi kot za šalo postane hitrostrelni uničevalni stroj, nato pa brez težav prešalta v gruv, hiphop, tehno in še kaj. Pri vsem tem pa trio vpleta semple, se igra z elektroniko, postavlja plast na plast zvokov, nato pa znotraj povprečne dolžine treh minut v komadih zgradi mikrokozmos, ki je vseskozi dinamičen.

Slaba plat albuma Animetal zasedbe Within Destruction bi verjetno bila ta, da, če vam ne potegne takoj, obstaja možnost, da vam sploh ne bo. Morda je v slovenskem oziru album svetlobna leta pred preostalimi na sceni, a se s tem niti bend sam niti scena ne obremenjujeta. V svetovnem oziru glasbeno verjetno ni kaj pretirano izstopajoč, morda tudi tematsko ne. Toda to ni pomembno. Pomembno je, da v morju povprečnosti vseeno ponuja tisto nekaj, zaradi česar ga opazimo, zaradi česar si ga zarolamo in zaradi česar se zasidra v srce.